By V današnjih medijih boste lahko velikokrat zasledili zavajajoče izjave nekaterih japonskih proizvajalcev
avtomobilov, kjer trdijo, da naj bi ravno oni izumili kompaktne SUV in ‘crossover’ modele. Ob tem je
smešno predvsem to, da se s tem istočasno hvalijo najmanj pri treh aktualnih japonskih proizvajalcih
avtomobilov …
Leta 1995 se je na avtomobilistični sceni prvič pojavil rahlo nenavaden serijski izdelek (model X-90 /
1995 – 1997) znamke Suzuki, ki so ga novinarji takrat opisovali kot nekaj izredno inovativnega in do tedaj
še nikoli videnega, ker pač niso poznali nekaterih skrivnosti iz bogatih sovjetskih arhivov avtomobilizma,
ki še danes pričajo o neverjetni domišljiji sovjetskih konstruktorjev in inženirjev, ki je bila dostikrat
spodbujena s strani uradne sovjetske politike. Nič drugače ni bilo tudi v primeru junaka naše zgodbe, ki
se je na sovjetski avtomobilistični sceni pojavil že davnega leta 1955.
Govorimo pa o resnično kompaktnem (dolžina: 343 cm, medosna razdalja: 200 cm, masa avtomobila:
1070 kg) 2-sedežnem 4×4 avtomobilu z dvema rahlo spremenjenima karoserijama, ker so Rusi takrat
najprej ustvarili majhen prototipni 2-vratni ‘notchback’ kupe, kasneje se je pojavila še gospodarsko
orientirana prototipna različica modela M-73, ki zaradi odsotnosti klasičnega prtljažnika v zadku deluje
kot majhen terensko orientiran poltovornjak. Za nastanek tega rahlo nenavadnega avtomobila je
zaslužna predvsem tedanja ruska politika, ki je želela ustvariti reprezentativno osebno vozilo za tedanje
voditelje sovjetskih kolhozov ter vse ostale manj pomembne civiliste, ki so pri svojem vsakdanjem
življenju potrebovali terensko prehodna osebna vozila. Dobro terensko prehodnost so ruski konstruktorji
(usmerjal jih je glavni konstruktor Georgij Moisejevič Wasserman) dosegli predvsem na račun zelo kratke
medosne razdalje ter razumno odmerjene razdalje med karoserijskim dnom in vozno podlago, svoj delež
pri dobri terenski prehodnosti pa so prispevala tudi 4-krat posamično obešena 16-palčna kolesa z
nameščenimi terensko orientiranimi pnevmatikami.
M-73 se ni mogel pohvaliti z ravno športnimi zmogljivostmi (največja hitrost: 85 km/h), ker jih ob vožnji po
terenu itak ni potreboval, razlog za njegov umirjen vedenjski vzorec pa lahko pripišemo tudi slabotnemu
pogonskemu sklopu, ki ga je prispeval tedanji serijski ‘moskvič’ (1,2-litrski bencinski štirivaljnik s 26 kW
(35 KM) pogonske moči), skromno je bila odmerjena tudi izbira prestavnih razmerij, ker so v ta sovjetski
‘crossover’ vgradili posebno razvit 2-stopenjski ročni menjalnik, ki se je izkazal predvsem ob vožnji izven
utrjenih površin. Ostale pomembnejše mehanske komponente (podvozje) pa je prispeval tedanji serijski
sovjetski ‘jeep’ (model GAZ-69 / 1949 – 1972). Model М-73 so razvijali vzporedno s ‘crossover’ 4×4
modelom M-72 (visoko nasajena 4-vratna ‘fastback’ limuzina s karoserijo modela GAZ-20 ‘pobeda’ (1946
– 1958)), vendar mali prototipni GAZ-73 v tedanjem sovjetskem vodstvu ni našel veliko simpatizerjev, ker
mu za razliko od modela M-72 (1955 – 1958) ni nikoli uspelo priti v serijsko proizvodnjo (namesto njega
je nastalo nekaj kasnejših 4×4 ‘moskvičev’ 410 s prevzeto zasnovo modela M-73). Posledično obstajata
samo dva izdelana primerka tega majhnega sovjetskega avtomobila, ki je čez 40 let spodbudil nastanek
kasnejše serijske japonske kopije …
