Približno 9 let (27. julija 1917) po tem, ko so številni kupci Fordovega modela T izrazili željo po nastanku še bolj robustne gospodarske različice tega tržno zelo uspešnega modela, je Henry Ford predstavil legendarni tovorni model TT, ki je prvi striktno gospodarsko orientirani serijski ford.
Čeprav je model TT zasnovan na osnovi legendarnega modela T, ki so ga kupcem ponujali tudi v ‘roadster pick-up’ različici (poltovornjak z mehko in odstranljivo platneno kabinsko streho), se od njega razlikuje v številnih detajlih, čeprav ju premika popolnoma enak pogonski sklop v obliki 2,9-litrskega bencinskega štirivaljnika, ki je lahko mobiliziral 15 kW (20 KM) pogonske moči. Model TT je opremljen z nekoliko okrepljeno vozno šasijo, ki je poleg tega tudi približno 25 palcev (približno 63 cm) daljša od podobne vozne šasije modela T. Drugačna je tudi zasnova vzmetenja, ker ste z modelom TT lahko prevažali eno tono tovora. Posledično ima model TT na zadnji pogonski osi namesto enega, centralno nameščenega paketa listnatih vzmeti (tehnična rešitev iz modela T), nameščena dva ločena kompleta listnatih vzmeti, drugačen pa je tudi zadnji kolesni par, kjer ste ob doplačilu namesto trdnih (polnih) pnevmatik prejeli bolj sodobne pnevmatike z zračnicami.
Ob tem so spremenili tudi obliko zadnjih platišč, ki imajo krajše lesene napere, širše so tudi prej omenjene pnevmatike. Vse te spremembe so se odražale tudi pri občutno večji masi vozila, ker je model TT približno 400 kilogramov težji od modela T. Ker gre za predstavnika gospodarskih vozil, so temu primerno izračunana tudi prestavna razmerja pri pritaknjenem menjalniku. Medtem ko se je model T leta 1917 lahko pohvalil z največ 72 km/h končne hitrosti je model TT lahko ‘drvel’ z največ 40 km/h, še bolj pa mu je ustrezala še nekoliko nižja potovalna hitrost (približno 32 km/h). Veliko primerkov modela TT so opremili tudi z dodatno opremo v obliki Ruckstell zadnje osi, ki je uporabniku zaradi vgrajenih dodatnih zobnikov omogočila še lažjo vožnjo po klancih in slabih cestah v primeru polno otovorjenega vozila, seveda se je ob uporabi tega ‘granny gear’ prestavnega razmerja znižala tudi povprečna potovalna hitrost. Za takšnega tovornega forda je kupec leta 1917 odštel približno 500 ameriških dolarjev. V prvem letu proizvodnje se je za model TT odločilo 209 kupcev.
Ti so pri znamki Ford v večini primerov kupili samo vozno šasijo s kabino (to možnost so kupcem ponudili šele leta 1924, pred tem dodane potniške kabine ni bilo v paketu …), medtem ko je izdelava tovornih nadgradenj potekala pri lokalnih karoseristih, posledično boste težko srečali dva popolnoma enaka primerka modela TT. Obstajajo pa tudi posebne različice modela TT s krajšo medosno razdaljo (večinoma so jih uporabljali kot vozila za vleko avtomobilov), dvoosnimi zadki in celo različice z gosenicami. Dve leti pred zaključkom proizvodnje so si kupci lahko omislili tudi furgon različico modela TT s karoserijo iz jekla. Do konca leta 1928 so Američani naredili približno 1,3 milijona primerkov modela TT, njegov tržni uspeh pa potrjuje tudi statistika, ki pravi, da je bilo leta 1920 na severnoameriških cestah pol tovornjakov opremljenih samo z logotipi znamke Ford. Podobna vodilna vloga je takrat pripadala tudi modelu T, ker je takrat predstavljal približno polovico vseh globalno izdelanih avtomobilov.
Model TT so proizvajali tudi Britanci in Nemci (od leta 1926). Njegova zvezda je začela bledeti na sredini dvajsetih let prejšnjega stoletja, predvsem zaradi pojava številnih konkurentov, delno pa tudi zaradi nezadovoljstva ljudi, ki so ga vsak dan uporabljali za preživetje, ker je bil notorično neudoben za voznika in potnika, poleg tega je praksa v določenih primerih (preobremenitev vozila …) pokazala, da tovarniška šasija ni dorasla takšnim zahtevam, ker se je rada skrivila. Model TT je nadomestil model AA.