Zgodba o kitajski avtomobilski industriji

V današnjih časih je kitajska avtomobilska industrija že pravi globalni velikan, ker njihove tovarne vsako leto zapusti približno 26 milijonov novih osebnih vozil, tovornjakov in avtobusov, medtem ko v drugi največji avtomobilski industriji (ZDA) vsako leto naredijo samo 16 milijonov novih cestnih transportnih vozil …

Za nastanek kitajske avtomobilske industrije je najbolj zaslužen Mao Cetung, legendarni kitajski politik, ustanovitelj in prvi predsednik Ljudske republike Kitajske, ki je partijskim sotrpinom na enem izmed kongresov kitajske komunistične partije v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja baje postavil vprašanje glede tega, kdaj se bodo kitajski komunisti na kakšen njihov kongres lahko pripeljali z domačo limuzino, ki bo izdelana na Kitajskem. V leta 1953 ustanovljenem koncernu FAW (First Automotive Works), ki je najstarejši kitajski proizvajalec tovornjakov (leta 1956 so pričeli izdelovati model ‘Jiefang’ CA10, ki so ga v različici CA10B (1964) izdelovali do konca leta 1981), so se takrat odzvali na Maovo željo in v juniju leta 1957 predstavili prvi prototip kitajskega osebnega avtomobila, ki ga je krasila oznaka CA71 ‘Dongfeng’ (vzhodni veter).

Ker so Kitajci v tistih časih sami izdelovali samo tovornjake znamke FAW Jiefang z oznako CA10, ki so bili sad prevzema licence od sovjetske znamke ZiS, kjer so od leta 1947 do leta 1950 izdelovali model z oznako 150, ki je tudi sad obratnega inženiringa (sovjeti so leta 1944 skopirali izdelek (model iz serije K) ameriške znamke International Harvester …) so si po vzpodbudi Ču En Laja, tedanjega kitajskega zunanjega ministra, ki jim je povedal, da kopiranje izdelkov ni nič slabega, ker to v gnilem kapitalizmu itak počnejo prav vsi … hitro omislili en vozni primerek legendarne znamke SIMCA (Société Anonyme Française des Automobiles FIAT) v obliki modela ‘Vedette Régence’. Ta model so Francozi izdelovali od leta 1954 do konca leta 1961. Tako so Kitajci že v juniju leta 1957 pričeli ustvarjati prvi vozni prototip modela CA71 ‘Dongfeng’, kjer so se je glede oblike vozila zgledovali po prej omenjenem francoskem vzoru, čeprav so ob tem uporabili tudi nekaj lokalnih oblikovnih elementov (zadnje luči so oblikovane v slogu kitajskih svetilk, motorni pokrov avtomobila zaznamuje maskota v obliki zlatega zmaja, medtem ko sta prednja zunanja blatnika okrašena z napisi ‘First Automobile Factory of China’.

Za samodejno premikanje tega maloserijskega vozila (neto masa: 1230 kg) so Kitajci uporabili skopiran 1,9-litrski pogonski sklop Mercedes-Benzove serije W120 ‘Ponton’, ki je ob povezavi s pristno kitajskim 3-stopenjskim menjalnikom lahko mobiliziral približno 52 kW (70 KM) pogonske moči in ‘drvel’ z največ 128 km/h. Ob tem se je na vsakih sto prevoženih kilometrov zadovoljil s približno 10 litri porabljenega bencinskega goriva. Že v maju leta 1958 so naslovnice kitajskih časopisov napolnile fotografije modela CA71 ‘Dongfeng’, ker se je prvi ročno izdelani primerek tega maloserijskega avtomobila (Kitajci so na koncu izdelali samo 30 primerkov tega vozila) pojavil 12. maja leta 1958, ravno pravi čas za kasnejšo uradno predstavitev partijskim veljakom, ki so se udeležili tedaj izvedenega 8. kongresa kitajske komunistične partije. Takrat se je s tem avtomobilom seznanil tudi Mao Cetung, ki ni mogel skriti navdušenja nad tem vozilom. Že kmalu zatem se je Mao redno prevažal naokoli s tem vozilom in ga za en dan celo posodil Ču En Laju. Vse to pa žal ni pomagalo modelu CA71 ‘Dongfeng’, ker so partijski veljaki kasneje sprejeli odločitev, da bodo izdelavo podobnih osebnih vozil raje prepustili zaposlenim v koncernu SAIC (Shanghai Automobile and Tractor Company).

Tako se je leta 1958 pojavil prvi prototip legendarnega serijskega modela SH 760 ‘Šanghaj’, prvi serijski (1962, letna proizvodnja: približno 2000 primerkov) srednje razredni avtomobil kitajske avtomobilske industrije z vgrajenim bencinskim šestvaljnikom, kjer so se Kitajci ob oblikovanju potniške kabine zgledovali po nemškem izdelku (model 220 ‘Ponton’ iz serije W180 (1956)) znamke Mercedes-Benz. Ta legendarni model so Kitajci izdelovali do konca leta 1991. Leta 1974 so Kitajci spoznali tudi precej bolj moderno oblikovan model in še bolj prestižni model BJ750/751 ‘Peking’ (dolžina: približno 4,8 metra) z vgrajenim 2,5-litrskim bencinskim 4-valjnikom, ki je lahko mobiliziral od 100 (74 kW) do 120 (88 kW) KM. Še pred tem se je pojavil model SH761/762, ki je nagovarjal predvsem partijsko elito. Nad njim se je nahajal zelo redki SH 771 z vgrajenim bencinskim V8 motorjem (delovna prostornina: približno 4 litre …) Obstaja pa tudi aristokratski kitajski model z oznako CA72 (1959-1965), ki je izdelek znamke Hongqi (rdeča zastava). V tem primeru gre za osebni avtomobil po vzoru tedanjih ameriških križark, točneje modela znamke Chrysler (imperial iz leta 1955). Ob tem so Kitajci skopirali tudi 5,4-litrski ‘HEMI’ V8 motor. Ker pa so bili to avtomobili za politično elito, je na koncu nastalo samo 198 primerkov tega zelo prestižnega vozila.

Do prihoda Evropejcev (Volkswagen) in Američanov (Jeep) v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je obstajalo še nekaj kitajskih proizvajalcev avtomobilov (znamke Jinlu, Haiyan in Tientsin), ki pa niso pustile prav velikega pečata v zgodovini kitajske industrije motornih vozil, razen znamke Beijing (Peking), kjer so izdelovali legendarne ‘jeepe’ BJ212 (1966-1988), ker se je večina Kitajcev in Kitajk do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja večinoma prevažala na biciklih …