By FIAT, ki je dobil ogromno posnemovalcev
Leta 1971 se je na evropskem tržišču pojavil legendarni fiat 127, majhen avtomobil z napredno zasnovo in zanesljivo tehniko, ki je dejansko revolucioniral tedanji evropski B segment, ker je kasneje dobil tudi ogromno posnemovalcev iz vrst ostalih proizvajalcev avtomobilov.
FIAT 127 je pomemben predvsem zaradi dejstva, ki pravi, da so Italijani s tem resnično kompaktnim avtomobilom na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja postavili povsem nova merila med tedanjimi avtomobili iz tega segmenta, ki so jih do takrat večinoma poganjali motorji v zadkih, medtem ko je legendarni Fiatov konstruktor Dante Giacosa poskrbel, da je fiat 127 ob rojstvu dobil izredno moderno zasnovo (spredaj prečno vgrajen pogonski sklop, prednji pogon, posamično obešena kolesa …), prevzeto od že prej predstavljenega, podobno naprednega sorodstva (fiat 128, autobianchi primula, autobianchi A111 in A112). Avtomobil (dolžina: 3595 mm, širina: 1527 mm, višina: 1380 mm, masa avtomobila: 710 kg), ki ga je oblikoval legendarni Pio Manzù (tedanja vzhajajoča zvezda industrijskega oblikovanja …), se je leta 1971 rodil kot 2-vratna ‘fastback’ limuzina, vendar je kasnejši tržni uspeh prvotnega renaulta 5 (1972-1985) Italijane kmalu prisilil v spremembo zadka, zato smo leta 1973 dobili dokončno serijsko 3-vratno verzijo modela 127, ki posledično seveda ni bila več klasificirana kot klasična 2-vratna limuzina, temveč kot napredna 3-vratna kombilimuzina. Ta oblikovni in tehnološki vzorec so kasneje prekopirali vsi tedanji evropski proizvajalci podobno velikih avtomobilov …
Njegove tehnološke naprednosti, varčnosti in živahnosti, dobrih voznih lastnosti in prepoznavnega oblikovanja pa seveda ni prezrla niti tedanja evropska novinarska srenja, ker se je fiat 127 leta 1972 lahko okitil tudi s prestižnim naslovom evropskega avtomobila leta. Vse to pa se je odražalo tudi v prodajnih številkah, ker so Italijani v obdobju sedemnajstih let (1971-1988) s tem modelom pritegnili približno 8,8 milijona kupcev (v prvih osmih letih proizvodnje je nastalo približno 4 milijone primerkov …), tudi ob pomoči Poljakov, Špancev, Brazilcev in Argentincev, ki so izdelovali enake ali pa njihove različice modela 127. Seveda pa ob tem ne smemo pozabiti na kragujevško Crveno Zastavo, kjer je od leta 1981 nastajal nam zelo dobro znani model jugo, ki v bistvu ni nič drugega kot v realsocialistična oblačila preoblečen fiat 127, čeprav nam je to postalo jasno šele mnogo let kasneje. S podobnimi simpatijami kot v Evropi, so na model 127 gledali tudi v Južni Ameriki (izdelali so približno 1,5 milijona primerkov …), kjer so ga rahlo preoblikovali in mu nadeli oznako 147. Kasneje smo bili takšnih fiatov deležni tudi Evropejci, predvsem v obliki gospodarsko orientiranega modela fiorino, ki so ga Južnoameričani spoznali že leta 1980, približno dve leti po predstavitvi prve poltovorne različice z oznako 147 pick up.
Za nastanek novih karoserijskih različic modela 127, ki jih Evropejci nismo nikoli prav dobro spoznali, so zaslužni predvsem Brazilci in Argentinci, ker so že leta 1980 ustvarili 3-vratno karavansko različico (dolžina: 3920 mm) druge generacije (1977-1982) modela 127, okrašeno z dodatno modelno panorama, posebej pa velja omeniti tudi tedanjo ‘SUV različico’ (modelna oznaka rustica (1979-1981)) prve generacije modela 127/147, razvito predvsem za potrebe kupcev v Južni Ameriki, kjer je pač več slabših cest kot v Evropi. Obstajajo pa tudi posebni fiati 127 v obliki izdelkov karoseristov kot je Coriasco, kjer je nastajala tudi maloserijska 3-vratna karavanska verzija fiata 127. Pri tej znamki so kupcem ponujali tudi italijansko kopijo legendarne matra-simce rancho, izvedeno na osnovi fiata 127. Znana je kot coriasco 127 ranch. Svoja lončka so takrat pristavili tudi pri znamkah Moretti in Fissore, kjer sta nastajala dva prostočasna izdelka (127 midimaxi in 127 scout), ki sta kopirala filozofijo, ki jo je z modelom méhari prvotno utelesila znamka Citroën. Leta 1974 se je na tem področju skušala uveljaviti tudi oblikovalska hiša Bertone. Takrat smo dobili fiat 127 village. Leta 1978 se je pojavil še en prostočasni fiat 127 v obliki prototipa oblikovalske hiše Michelotti, ki je takrat predstavila fiat 127 every 4R. Posebej velja omeniti tudi znamko SEAT, kjer so kot edini razvili 5-vratno serijsko različico modela 127, ki so jo lahko kupili tudi Nemci.
Za samodejno premikanje fiata 127 je na začetku njegove kariere poskrbel 0,9-litrski bencinski štirivaljnik iz fiata 850 sport coupé (52 KM), ki so ga v fiatu 127 nekoliko zadušili (47 (34 kW) KM, odnosno 45 KM (33 kW) za nemško tržišče), vendar je 127 kljub temu z lahkoto prehitel veliko tudi nekatere tedanje večje avtomobile (VW 1600, opel ascona 1.2, ford taunus 1.3 …), ker je lahko dosegel največjo hitrost 140 km/h (0-100 km/h: 17,5 sekunde). Obstajala pa je tudi varčna različica (29 kW/40 KM) tega motorja, ki se je pojavila leta 1973 v času tedanje naftne krize. Ta legendarni pogonski sklop, ki smo ga dobro poznali tudi v Jugoslaviji, kjer je premikal jugo 45, se je dokončno upokojil šele v Fiatovih modelih kot sta panda in uno 45. Leta 1977, ob rojstvu druge generacije modela 127 (dolžina: 3595 mm, širina: 1545 mm, višina: 1425 mm, masa avtomobila: 830 kg) je fiat 127 poleg že znanega 0,9-litrskega motorja prejel tudi močnejši pogonski sklop (delovna prostornina: 1050 kubičnih centimetrov), ki je lahko mobiliziral 37 kW (50 KM) pogonske moči, istočasno se je na tržišču pojavil legendarni 127 ‘GTi’ z modelno oznako sport, ki ga je premikal pogonski sklop iz nič manj legendarnega autobianchija A112 Abarth (51,5 kW/70 KM pri 6500 vrt./min.). Oba avtomobila sta lahko dosegla največjo hitrost 160 km/h, A112 je ob tem bolje pospeševal (0-100 km/h: 12,5 sekunde), ker je bil 75 kg lažji od fiata 127 sport (0-100 km/h: 14 sekund). V tistih časih sta oba italijanska malčka na cesti lahko dihala za ovratnik prvotnemu BMW-ju 316 (največja hitrost: 163 km/h), autobianchi je ob tem lahko celo povsem enako dobro pospeševal …
Leta 1982, ob predstavitvi rahlo spremenjene tretje generacije (izdelovali so jo samo eno leto) modela 127, smo dobili tudi novo sport verzijo s 55 kW/75 KM, vendar v povezavi z vgrajenim 1,3-litrskim bencinskim štirivaljnikom. Za pravo senzacijo na področju pogonskih sklopov so Italijani poskrbeli leta 1979, ker je fiat 147 prvi moderni avtomobil z vgrajenim pogonskim sklopom, ki ga je poganjal etanol (E100). Na ta račun je pogonski sklop lahko mobiliziral nekaj dodatnih ‘konj’, za približno 30 % se je povzdignila tudi povprečna poraba goriva, vendar je bil etanol v Južni Ameriki smešno poceni (četrtina vrednosti) ob primerjavi s ceno enega litra bencina, zato je ta različica našla veliko kupcev. Med kupci je bila od leta 1981 naprej zelo priljubljena tudi dizelska verzija modela 127 z vgrajenim 1,3-litrskim dizelskim motorjem, ki jo sicer ni razganjalo od moči (33 kW/45 KM), kupci so jo kupovali predvsem zaradi varčnosti, ki pa ni bila nikoli tako dobra kot pri tedanjem dizelsko gnanem golfu (VW). Kariera modela 127 se je v Evropi zaključila leta 1988, ker ga je do takrat že dokončno izpodrinil model uno. V Južni Ameriki so fiata 127, odnosno fiata 147 prenehali izdelovati šele leta 1996, po 25. letih konstantne proizvodnje.
Oblikovalec Pio Manzù ni nikoli užival v sadovih svojega dela, ker mu je to preprečila usoda, ko se je v Torinu 26. maja leta 1969 odpravljal na sestanek (predstavitev dokončne oblike modela 127) z vodstvom znamke Fiat se je z njegovim fiatom 500 zapletel v tragično prometno nesrečo, v kateri je Manzù izgubil življenje …
