ASA 1000 GT ‘Ferrarina’ ali Ferrarijev antiabarth

Tokrat se bomo spomnili na obstoj legendarnega kompaktnega predstavnika prestižne kategorije Gran Turismo avtomobilov, čigar nastanek je sprožil Enzo Ferrari, čeprav je legendarni ‘il Commendatore’ kasneje zatajil tega ‘4-kolesnega otroka’ in ga poslal ‘v rejo’ v Milano …Čeprav je bil Karl (Carlo) Abarth, sin avstrijskega oficirja in hčerke čehoslovaškega tekstilnega
industrialca, zelo spoštovan in cenjen med avtomobilsko srenjo (pripadal mu je tudi naslov vedno najbolj elegantno oblečenega lastnika tovarniškega tekmovalnega moštva …), se mu ni nikoli izpolnila velika želja glede udejstvovanja njegovih dirkalnikov v najvišjih kategorijah avtomobilskega športa, kjer so za časa njegove poklicne kariere kraljevali predvsem 12-valjni ferrariji in podobne nadpovprečno motorizirane ‘zverine’ drugih prestižnih proizvajalcev športnih avtomobilov. Po drugi plati je bil Enzo Ferrari tako ljubosumen na Abarthove uspehe v nižjih kategorijah avtomobilskega športa, da je leta 1959 ukazal inženirjem, da naj razvijejo hišnega kompaktnega športnika, ki bi se na dirkalnih stezah lahko kosal s tedanjimi dirkalniki in ‘civilnimi’ modeli znamke Abarth.

Tako se je še pred letom 1960 na italijanskih cestah pojavil prvi prototipni ‘ljudski ferrari’, ki so ga v
Maranellu zasnovali na modificirani tehnološki platformi fiata 1200 pininfarina, vendar v povezavi s
hišnim bencinskim štirivaljnikom, ki je imel samo 850 kubičnih centimetrov delovne prostornine. Za
dokončni razvoj tega avtomobila je poskrbel legendarni Ferrarijev konstruktor Giotto Bizzarrini, ki je pri ‘malem ferrariju’ uporabil podobno zasnovo podvozja in nosilne šasije kot pri ferrariju 250 GTO, medtem ko se je z razvojem 4-valjnega atmosferskega pogonskega sklopa ukvarjal legendarni motorni konstruktor Carlo Chiti. Temu konstruktorskemu paru so Italijani takrat ‘primaknili’ še znanega oblikovalca (Giorgetto Giugiaro) iz oblikovalske hiše Bertone. Tako se je leta 1961 na tedanjem torinskem avtomobilskem salonu prvič pojavila vozna študija tega avtomobila, vendar ne na razstavnem prostoru znamke Ferrari, temveč na razstavnem prostoru znamke Bertone, ker Enzo Ferrari ni nikoli dovolil uporabe njegovega priimka v povezavi s tem avtomobilom.
Namesto tega so Italijani ob predstavitvi v Torinu pokazali kompaktni GT avtomobil (dolžina: 3881 mm, širina: 1549 mm, višina: 1200 mm, medosna razdalja: 2200 mm, masa avtomobila: 740 kg) z
nameščenimi logotipi na novo ustanovljene milanske znamke ASA (Autocostruzioni Società per Azioni), ki sta jo ustanovila dva premožna milanska lastnika (Oronzio in Niccolò De Nora) avtomobilov znamke Ferrari. Vse pogonske sklope, dele podvozja in sestavne dele nosilne šasije za začetek proizvodnje modela ASA 1000 GT sta Italijana dobila v Maranellu, medtem ko je bilo za izdelavo karoserij iz poliestra in finalno sestavljanje avtomobila zadolženo podjetje, ki ga je vodil Giuseppe ‘Nuccio’ Bertone. Serijski avtomobil se je lahko pohvalil s štirimi zavornimi diski ter resnično športno odmerjeno zasnovo (kvadratno razmerje med vrtino in hodom (69 mm X 69 mm) batov) pri serijski različici občutno povečanega pogonskega motorja (1031 kubičnih centimetrov) v povezavi s samo eno odmično gredjo ter osmimi motornimi ventili. Za ‘dostavo’ pogonskega goriva do motorja so uporabili par uplinjačev znamke Weber (tip 40 DCOE). Končni rezultat znaša 91 italijanskih CV (približno 66 kW) pri športnih 6800 vrtljajih v minuti ter 102 Nm motornega navora pri 5500 vrt./min. Vgrajeni motor so Italijani spojili s 4-stopenjskim ročnim menjalnikom, kasneje so kupcem ponudili tudi možnost vgradnje 5-stopenjskega ročnega menjalnika.

Milanska ‘Ferrarina’ (italijansko ljudsko ime …) se je ob rojstvu (1962) lahko pohvalila s solidnimi
zmogljivostmi (0-100 km/h: 12,2 sekunde, največja hitrost: 185 km/h) in elegantno podobo, vendar ji to ni prav nič pomagalo pri pridobivanju kupcev, ker je bil avtomobil enostavno predrag (italijanska prodajna cena leta 1965: 2.520,000 italijanskih lir) in brez pravega pedigreja. Od začetka proizvodnje v letu 1964 do zaključka kariere (1967) tega avtomobila so kupcem dostavili samo približno 90 kupejev in 20 spiderjev.