By Pred približno sedemdesetimi leti so se pri znamki Volkswagen pričeli ukvarjati z idejo o dizelsko
gnanem hrošču (tip 508), vendar so Nemci na koncu obupali, ker v tistem obdobju (1951-1954) v tako
gnanem ‘hrošču’ niso videli zgodbe o uspehu. Era uspešnih dizelsko gnanih volkswagnov je nastopila
šele leta 1976, ko so predstavili prvega dizelsko gnanega golfa.
Leta 1951 so vodilni pri znamki Volkswagen pričeli razmišljati o razširitvi hišne modelne palete, zato so
se še v istem letu sestali s tedanjimi predstavniki znamke Porsche, ker so pri znamki Volkswagen za
uresničitev njihove, tedaj ne ravno najbolj običajne poslovne ideje potrebovali povsem nov dizelski
pogonski sklop. K takšnemu razmišljanju jih je spodbudil prodajni uspeh tedanjih dizelsko gnanih
serijskih osebnih modelov (170 D, 180 D in 190 D) znamke Mercedes-Benz, ki na nemškem tržišču niso
imeli nobene dostojne konkurence, ker je bila večini tedanjih kupcev ideja o dizelsko gnanem osebnem
avtomobilu povsem nesprejemljiva. Poleg tega jih je k takšnemu razmišljanju spodbudila tedanja, izredno
nizka nemška prodajna cena (za en liter ste odšteli približno 42 pfeningov …) dizelskega goriva, ki je bilo
v tistem obdobju za nemške kupce občutno cenejše kot bencinsko gorivo (65, odnosno 73 pfeningov za
liter super bencina …).
Tako so se pri znamki Porsche leta 1951 pričeli ukvarjati z razvojem in izdelavo primernega zračno
hlajenega protibatnega (bokser) dizelskega motorja, ki bi ga lahko stlačili v obstoječi motorni koš
prvotnega ‘hrošča’. Na začetku so ustvarili 4-valjni dizelski bokser motor s 1140 kubičnimi centimetri
delovne prostornine, ki je lahko mobiliziral največ 18 atmosferskih ‘konj’ (13 kW) pri 3000 vrtljajih v
minuti, kasneje so razvili in izdelali verzijo s povečano delovno prostornino (1308 cm3), ki je imela
malenkostno več pogonske moči (19 KM (14 kW) pri 3000 vrt./min.). Napredek je prinesla šele vgradnja
Scintilla črpalke za gorivo, ker se je pogonska moč posledično povečala na bolj sprejemljivih 25 KM (18
kW) pri 3100 vrtljajih v minuti. Tako mobiliziran ‘hrošč’ ni bil ravno najhitrejši (0-100 km/h: 60 sekund). Ta
motor s kompresijskim razmerjem 19 : 1 so pridno izpopolnjevali do 10. decembra leta 1954, ko je
tedanji “VW-General“ (Heinrich Nordhoff) dokončno prekinil in za vse čase pokopal projekt dizelsko
gnanega hrošča.
Pred tem so izdelali dva primerka takšnega motorja in ju vgradili v dva testna ‘hrošča’. S prvim testnim
motorjem so prevozili samo približno 16.000 kilometrov, z drugim so prevozili približno 25.000 kilometrov,
vendar z mešanimi občutki, ker so se na eni izmed obeh motornih glav že po približno 20.000 prevoženih
kilometrih pojavile razpoke, ki so jih odpravili varilci. Ob tem so načrtovali tudi nadaljnjo evolucijo tega
motorja s parom drugačnih motornih glav ter povečano razdaljo med motornimi ventili, ker so želeli
opraviti več daljših testiranj, vendar do tega ni prišlo nikoli, ker Nordhoff ni videl nobenega tržnega
potenciala v tako gnanem ‘hrošču’, ki je na vsakih 100 prevoženih kilometrov popil od 6 do 6,5 litra nafte.
Po tem so oba testna ‘hrošča’ uničili. Do preobrata v tej, večini ljudi neznani epizodi legendarnega
‘hrošča’ je prišlo šele ob 50. obletnici (leta 2013) znamke Porsche, ker so se Nemci takrat odločili, da
izdelajo vozno kopijo enega izmed testnih primerkov.
Obstaja pa tudi zanimiva anekdota, povezana z enim izmed prototipov dizelsko gnanega ‘hrošča’, ker je
neznani storilec takrat obiskal znamko Porsche in ob tem nevede ukradel ravno testni prototip, vendar
možakar očitno sploh ni bil zadovoljen z glasnim in počasnim 4-kolesnim plenom, ki je ob vožnji
proizvajal zvoke ‘šivalnega stroja’, ker je po nekaj prevoženih kilometrih presodil, da ga takšen robati
‘hrošč’ sploh ne zanima. Ukradenega ‘hrošča’ so kasneje našli policisti na enem izmed parkirišč, in to v
nepoškodovanem stanju …
Foto: Porsche, tekst M.M.
