By Letos mineva že skoraj 60 let od takrat, ko so pri Fordu začeli razmišljati o evropski različici njihovega ‘osebnega kupeja’ (personal coupé), katere nastanek je spodbudil enormni prodajni uspeh prve generacije modela mustang.
V primeru Fordovega mustanga je šlo za model, ki je bil eden izmed prvih Fordovih projektov te vrste, ker je bil načrtovan za zelo specifično klientelo v obliki tedanje brezskrbne ameriške mladine, ker so s tem modelom (tehnološko platformo je prispeval model falcon) pri Fordu, ki prej ni ponujal ničesar podobnega, želeli pritegniti predvsem mlade samske moške in ženske. Epilog te zgodbe poznamo, ker so Američani v samo osemnajstih mesecih (ta prodajni rekord se je obdržal približno 20 let) od začetka proizvodnje (1964) izdelali prvi milijon mustangov.
Ker so ta prodajni uspeh želeli ponoviti tudi v Evropi, so leta 1964 zagnali projekt z imenom colt, ker so s tem želeli poudariti, da gre za povsem nov ‘Pony Car’, katerega zasnovo so zaupali britanskim inženirjem v Dagenhamu. Tudi v tem primeru so si razvijalci pomagali z že obstoječimi sestavnimi deli, ker gre v primeru caprija za model, ki je bil zasnovan na edinstveni platformi, sestavljeni iz delov, prispevanih s strani prve generacije modela escort in modela corsair, nekatere pogonske agregate in vse menjalnike pa je prispevala Fordova cortina. Še v istem letu so oblikovalci iz različnih Fordovih centrov priskrbeli prve idejne skice, ki so jasno kazale na ameriški izvor oblike avtomobila. Čeprav so se oblikovalci takrat ogrevali predvsem za ‘fastback coupé’ so pripravili tudi skice ‘notchback coupé’ različice, sicer klasične karoserijske zasnove nekaterih kupejev, ki je v današnjih časih znana predvsem bo zaslugi nekaterih bavarskih kupejev znamke BMW.
V juliju leta 1965 so se pojavili prvi nevozni ‘3D’ prototipi, kjer se lepo vidi, da je na koncu zmagala v današnjih časih znova popularna ‘fastback’ oblika zadka, ki je pri limuzinah in kupejih nastala v tridesetih letih prejšnjega stoletja, v obdobju prvega intenzivnega ukvarjanja z aerodinamiko. Leta 1966 pride do novega preobrata v zgodbi, ker so se v razvoj tega kupeja aktivno vključili tudi Nemci iz Kölna, kar je pomenilo, da gre v primeru caprija za drugi Fordov ‘Pan-European’ projekt (prvi skupni projekt Nemcev in Britancev nosi oznako escort). Leta 1966 dobimo skoraj velikoserijsko obliko novega modela, ki se je med tem preimenoval v capri, ker je Mitsubishi prehitel Forda s patentno zaščito modelne oznake colt. Ta prototip so v juliju leta 1966 pokazali tudi številnim potencialnim kupcem po tedanjih evropskih Fordovih ‘klinikah dobrega okusa’ v Londonu, Kölnu, Milanu in drugod, kjer so prvič testirali reakcije kupcev, ki so kmalu ugotovili, da imajo na zadnji klopi novega štirisedežnega kupeja nekoliko klavstrofobičen občutek. Za to je bila kriva predvsem oblika obeh zadnjih kabinskih bočnih oken, ki v primeru dvosedežnika sploh ne bi motila potnikov..
Pri Fordu so hitro doumeli, da imajo kupci v tem primeru prav. Zato so poskrbeli za preoblikovanje zadnjih bočnih kabinskih oken in nehote ustvarili oblikovno lastnost, ki se je obdržala do konca proizvodnje tega modela. Ker so bile tedanje reakcije potencialnih kupcev zelo ugodne so vodilni pri Fordu v novembru leta 1967 prižgali zeleno luč za transformacijo iz prototipnega v serijski izdelek in primaknili približno 20 milijonov britanskih funtov za uresničitev projekta, ki naj bi bil končan v drugi polovici leta 1968. V novembru leta 1968 je v Liverpoolu že stekla proizvodnja serijskega modela, prvič predstavljenega v januarju leta 1969 pod sijem žarometov tedanjega bruseljskega avtomobilskega salona. Od začetka (5. februar 1969) prodaje do konca proizvodnje (december 1986) so izdelali več kot 1,9 milijona teh, pri mlajših kupcih zelo cenjenih kupejev, ki so kupce navduševali s klasično športno podobo (dolg pokrov motorja in ‘fastback’ oblika kratko odmerjenega zadka) ter udobjem. V določenih primerih pa tudi z veliko zmogljivostjo.
Pri Fordu so hitro doumeli, da imajo kupci v tem primeru prav. Zato so poskrbeli za preoblikovanje zadnjih bočnih kabinskih oken in nehote ustvarili oblikovno lastnost, ki se je obdržala do konca proizvodnje tega modela.
Ena takšnih je izvedba capri Mk.1 2600 V6 RS (dolžina avtomobila: 4186 mm, širina: 1646 mm, višina: 1263 mm, medosna razdalja: 2560 mm, masa avtomobila: 1050 kg), ki se je pojavila v marcu leta 1970 in je s svojimi zmogljivostmi (150 KM / 110 kW pri 5800 vrt/min, končna hitrost: 202 km/h, pospešek od 0-100 km/h: 7,7 sekunde, poraba goriva na tedanjem testu revije Auto, Motor und Sport: 20,5 litra na 100 prevoženih km), ki je poskrbela za spoštovanje v očeh tedanjih voznikov ostalih znamk avtomobilov.
