By V oktobru leta 1938 so Nemci na tedanjem londonskem avtomobilskem salonu predstavili štirikolesno gnani model G5 (tip W152 / 1937-1941), ki ga pri znamki iz Stuttgarta pojmujejo kot edinega pravega hišnega predhodnika vseh današnjih SUV (športno funkcionalno vozilo, oziroma ‘športni terenec’ za neresne …) izdelkov te znamke. V Stuttgartu pa obstaja še eden, veliko bolj zanimiv in legendarni avtomobil, ki je znan kot “Der Wagen des Führers” (vozilo vodje) …
Nastanek tega resnično impozantnega avtomobila je tesno povezan z dogajanjem po prvi svetovni vojni, ker so imeli Nemci navzlic porazu še vedno velike ambicije po razširitvi ‘življenjskega prostora’. Zato so leta 1926 ustvarili legendarni model G1 (tip W103/1926-1928), prvega hišnega predstavnika tedanjih terensko prehodnih transportnih vozil, ki so jih takrat uvrščali med predstavnike „Kolonial-und Jagdwagen“ vozil. Ta vojaško usmerjeni izdelek, ki je na krovu lahko sprejel 6 potnikov, je premikal vrstni bencinski šestvaljnik s 50 KM (37 kW), ki je ob pomoči vgrajenega 5-stopenjskega ročnega menjalnika premikal samo zadnji dve osi.
Leta 1934, približno eno leto po Hitlerjevem prihodu na oblast, dobimo junaka naše zgodbe, ki so ga do konca proizvodnje (1939) izdelali samo v sedeminpetdesetih primerkih, ker je večino teh vozil uporabljala nemška armada, predvsem za ceremonialne in reprezentančne prevoze najpomembnejših nacističnih veljakov, nekaj pa jih je pristalo tudi pri tujih simpatizerjih tedanjega časa. Eden izmed njih je bil tudi španski general Franco, ki je vozilo kasneje odstopil tedanjemu španskemu kralju. Do danes je preživelo samo 6 takšnih avtomobilov, obnovljeni primerek na barvnih fotografijah je še vedno v lasti španske kraljeve družine.
Seveda je bil nad tem 6-kolesnim izdelkom takrat navdušen tudi Hitler, ki se je na zborovanjih rad predstavljal kot ‘skromni človek iz ljudstva’, ker je poskrbel tudi za politično sprožen nastanek znamke ‘ljudskih avtomobilov’ (Volkswagen), čeprav je v resnici najraje vozil prestižne izdelke iz Stuttgarta. V teh časih vemo, da je ‘skromni avstrijski desetar’ še pred prihodom na oblast redno in z veseljem prejemal bogata darila s strani preplašenih nemških industrialcev, ki so se bali komunizma. Med tedanjimi darili se je nahajal tudi luksuzni odprti mercedes-benz, ki ga je Hitler rad uporabljal za osebno prevozno sredstvo, čeprav le v povezavi s šoferjem…
Za samodejno premikanje modela G4 (tip W31 – dolžina: 5360 – 5720 mm, širina: 1870 mm, višina z nameščeno mehko streho: 1900 mm, medosna razdalja: 3100 + 950 mm, masa avtomobila: 3700 kg, največja dovoljena masa: 4400 kg, obračalni krog: 17 m) so Nemci uporabili vrstni bencinski 8-valjnik (tip M24) iz legendarnega hišnega lepotca (540 K), ki mu pri delovanju ni pomagal vgrajeni mehanski kompresor. Prvotno 5,0-litrski in kasneje 5,4-litrski pogonski motor je lahko mobiliziral 100 (74 kW), kasneje pa 115 ‘konj’ (85 kW) pri 3400 vrtljajih v minuti, kar je takrat zadostovalo samo za ‘mestne hitrosti’, ker je masa tega 6-kolesnega ‘urbanega športnega terenca’ terjala svoj davek pri zmogljivostih in seveda tudi pri porabi goriva.
Svoj delež pri slabih zmogljivostih tega orjaškega avtomobila je prispevala tudi tedanja gumarska industrija, ker v tistih časih še niso bili sposobni izdelave pnevmatik, ki bi ob premikanju približno 4-tonskega odprtega ‘kolosa’ prenesle vse obremenitve med vožnjo. Zato ta legendarni mercedes-benz ni nikoli dosegel večje hitrosti kot 67 km/h, kar je Hitler med vožnjo lahko izkoristil za dober ogled okolice, pa še ena psihološka prednost je. Če se premikaš počasi, si dlje viden in tudi bolje opažen …
Tudi ta ‘Blitzkrieg’ mercedes je premogel stalni štirikolesni pogon ter dve zapori diferencialov, vendar je pogonski sklop ob pomoči 4-stopenjskega ročnega menjalnika ter dodatnih terenskih prenosov premikal samo zadnji dve osi, ki sta obuti v 17-palčna platišča s širino šestih palcev, medtem ko je prednji kolesni par precej ožji (vsako platišče meri v širino 4-palce). Na vseh platiščih so nameščene pnevmatike dimenzij 7,5 – R17. Masi in vojaškim zmožnostim primerno je izveden tudi 140-litrski rezervoar za gorivo, redke civilne različice so dobile samo 90-litrski rezervoar. Zanimivi so tudi podatki o povprečni porabi na 100 prevoženih kilometrov. Ob uporabi v urbanem okolju je ta ‘Größe Mercedes’ popil približno 28-litrov, ob ‘športnem udejstvovanju’ v divjini pa je uničil približno 38-litrov bencinskega goriva.
Za nekatere kupce današnjih velikih SUV-jev je to še vedno ‘cenjena vrlina’, ki dokazuje pravo ‘športnost’ sodobnih 2,5-tonskih 5-vratnih ‘High Heels’ karavanov (SUV). Če vam bo med hitro vožnjo visoke 2,5-tonske ‘krave’ odpovedal ESP pa bodo prišle do izraza tudi ‘akrobatske vrline’ (akrobatika je tudi šport…) velikih SUV-jev, že dokazane v številnih nesrečah v ZDA pred približno tridesetimi leti, ker nesrečneži na njihovih ‘SUV krovih’ ob eksplozijah pnevmatik pri hitrostih okoli 100 km/h niso imeli na krovu ‘Playstation’ sistema ESP, ki v današnjih časih 2,5-tonskim ‘lifestyle-parnikom’ dovoljuje ‘Elefantenrennen’ (dirke slonov) na naših obvoznicah in avtocestah …
