By Leta 1967 so pri znamki NSU predstavili prestižni serijski avtomobil z oznako Ro 80, ki tedanje stroke (prejemnik naziva Evropski avtomobil leta 1967) in potencialnih kupcev ni navduševal samo z naprednimi tehničnimi rešitvami (rotacijski motor, prednji pogon, 4. zavorni diski, štirikrat posamično obešena kolesa, pol-samodejni 3-stopenjski menjalnik …), temveč tudi z naprednim oblikovanjem (oblika tega avtomobila je služila kot osnova za oblikovanje audijev 80 in 90 iz poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja …) in za tedanje čase neverjetno dobro aerodinamiko (Ro 80 ‘reže zrak’ s koeficientom 0,335 (cW) …), ki predstavlja ‘dobrohotno posledico’ znanja in izkušenj na področju aerodinamike, ki so jih pri znamki NSU pridno nabirali že od leta 1948, vendar ne pri avtomobilih, temveč motociklih.
Za vse to je v prvi vrsti zaslužen zelo izkušen NSU-jev tovarniški motociklistični dirkač Wilhelm Herz (1912 – 1998), ki je znamki iz Neckarsulma privozil ogromno dirkalnih zmag. Leta 1948 mu je uspelo prepričati tedanje vodstvo znamke NSU, da se ob uporabi že znanih konstruktorskih načel, ki jih je uveljavil nemški plemič Reinhard Freiherr von Koenig-Fachsenfeld (eden izmed nemških pionirjev na področju aerodinamike) lotijo izdelave posebnega motocikla, ki je kasneje prejel ljudsko ime ‘Rekordzigarre’. S tem nenavadno oblikovanim dvokolesnikom, ki je na testiranjih pokazal, da je narejen iz pravega testa za doseganje hitrostnih rekordov, so imeli pri znamki NSU velikopotezne načrte, vendar se je Wilhelm Herz v tem času poškodoval, zato so vsa nadaljnja testiranja enostavno odpovedali. Predvsem zaradi tega, ker ostali tedanji tovarniški vozniki niso želeli zajahati ‘Rekordzigarre’. Zato je dr. Walter Froede, tedanji vodja konstruktorskega oddelka pri znamki NSU, ustavil ta projekt.
So v Neckarsulmu zaradi tega vrgli puško v koruzo? Daleč od tega, ker so opazovalci na enem izmed avtocestnih odsekov med Münchenom in Ingolstadtom na začetku aprila leta 1951 lahko občasno občudovali nenavadno oblikovano dvokolesno ‘transportno sredstvo’, ki si je po zaslugi aerodinamično efektivnega oblikovanja že kmalu prislužilo ljudsko ime ‘delfin’. Tedanji NSU-jev ‘Delphin I’ (za pogon so uporabili kompresorsko podprt 500-kubični pogonski sklop …), ki ga je na avtocesti takrat upravljal Wilhelm Herz, je na koncu še v istem letu postavil 8 novih motociklističnih hitrostnih svetovnih rekordov, vključno s tistim, ko je takšen prototipni NSU drvel po izpraznjeni avtocesti s hitrostjo v območju 290 km/h. Ta motocikel je zaslužen za nastanek kasnejšega (1952-1954) tekmovalnega NSU-ja z legendarno oznako ‘Rennmax 250’. Njegov vrstni 2-valjnik s parom zgoraj ležečih odmičnih gredi je lahko dirkaču zagotovil 39 ‘pogonskih vrancev’ (29 kW) pri 11.500 vrtljajih v minuti. Po zaslugi pritaknjenega 6-stopenjskega menjalnika ste s takšnim motociklom (neto masa: 121 kg) z lahkoto dosegli končno hitrost v območju od 190 do 195 km/h. Tudi ta tekmovalni motocikel so ponekod poznali po vzdevku ‘Delphin I’.
Opogumljeni in nad rezultati prvega prototipnega ‘delfina’ navdušeni Nemci, med katerimi se je takrat znašel tudi nemški grafik Gustav Adolf Baumm (1920 – 1955), so posledično že kmalu zatem sprejeli koncept ‘rekordnega ležalnika’, ki ga je konstruktorjem znamke NSU leta 1951 predstavil omenjeni nemški grafik s konstruktorsko in dirkaško žilico. Tako imenovani ‘Fliegender Liegestuhl’ (leteči ležalnik, zaposleni pri znamki NSU so mu nadeli bolj enostavno ime (‘Liegestühl’)) se je vodstvu znamke NSU predstavil leta 1952. Baumm je ustvaril približno 75 centimetrov visoko prototipno vozilo z bočno silhueto dirkalnega avtomobila. Dr. Walter Froede je kmalu zatem prižgal zeleno luč za nastanek dveh podobnih prototipov z uradno oznako ‘Baumm I / Baumm II’. Tako se je že leta 1954 pojavil prvi ‘Baumm’ z bolj slabotno odmerjenim pogonskim sklopom (18 KM / 13 kW), ki je v ZDA (‘Bonneville Salt Flats’ – Utah) na ‘primerno slani’ vozni podlogi s širino 22. metrov lahko drvel s končno hitrostjo 218 km/h. Ko so za iste namene leta 1954 uporabili ‘Baumm II’ (verzija s 125-kubičnim pogonskim sklopom, ki ga je prispeval tekmovalni NSU ‘Rennfox’), ki ga je v ZDA upravljal Gustav Adolf Baumm, je Nemec s takšnim motociklom dosegel največjo hitrost 242 km/h.
Posledično je Nemec z njim privozil znamki NSU 11 novih svetovnih hitrostnih rekordov v kategoriji motociklov z najmanj 50 in največ 175 kubičnih centimetrov delovne prostornine. 4. avgusta leta 1956 so Nemci ob uporabi novega dvokolesnega prototipa (‘Delphin III’), ki ga oblikovno zaznamuje zadnja pokončna plavut v stilu letal in nekaterih rib, postavili nov svetovni hitrostni rekord, ker so z njim v Utahu dosegli tedaj neverjetnih 339 km/h. Zmag pa Nemci v tem obdobju niso dosegali samo na področju postavljanja hitrostnih rekordov, temveč tudi na tedanjih dirkališčih. ‘NSU Rennmax Typ Delphin’ leta 1954 ni imel dostojnih konkurentov v kategoriji motociklov z največ 250 kubičnih centimetrov delovne prostornine pogonskega motorja, ker je na dirkah tega leta osvojil čisto vse možne zmage. Še v istem letu se je pojavila evolucijska različica tega modro obarvanega motocikla s še bolj napredno aerodinamiko, ki si je kmalu prislužil ljudsko ime ‘Blauwal’ (modri kit). Z njim so Nemci leta 1954 osvojili svetovno in nemško prvenstvo motociklov iz prej omenjene kategorije, poleg tega je tovarniški voznik Paul Müller z modificiranim primerkom tega motocikla (288-kubični ‘Rennmax Typ Blauwal’) leta 1954 osvojil tudi nemško prvenstvo v kategoriji motociklov z največ 350 kubičnimi centimetri delovne prostornine vgrajenih pogonskih sklopov.
Še več informacij in vtisov o tekmovalni zapuščini NSU-jevih motociklov pa lahko naberete ob obisku Audijevega muzeja v Ingolstädtu, kjer si to zbirko lahko ogledujete do letošnjega 9. junija
Skice Gustava
