Tokrat bomo obudili spomin na malčka italijanske znamke Innocenti, za katerega se je na začetku zdelo, da je rojen pod srečno zvezdo, vendar je usoda hotela drugače, ker na proizvodnih trakovih ni nikoli nadomestil kultnega britanskega minija, ki mu je priskrbel tehnološko platformo in pogonske sklope.
Leta 1960 so se Britanci (koncern BMC) in Italijani (znamka Innocenti) odločili za sodelovanje pri proizvodnji avtomobilov, ki je kasneje trajalo približno 15 let. V tem času so Italijani proizvajali nekaj serijskih modelov, ki so bili zasnovani na tehnoloških platformah britanskih avtomobilov. Leta 1931 ustanovljena znamka Innocenti, ki jo je ustanovil Ferdinando Innocenti, je po drugi svetovni vojni postala znana predvsem po skuterjih (model lambretta) ter trikolesnikih, istočasno so se ukvarjali tudi z izdelavo posameznih sestavnih komponent avtomobilov znamk Alfa Romeo, Fiat, Lancia, Ford in Volkswagen. S prihodom Britancev v Milano so tam pričeli izdelovati tudi osebne avtomobile. Tako so Italijani že leta 1960 spoznali model A40 Farina, ki se mu je leta 1961 pridružil še dvosedežni spider z oznako 950, ki je nastal na tehnološki osnovi podobnega majhnega britanskega športnika (austin-healey sprite), vendar so ga Italijani ob tem preoblekli pri karoseristu Ghia. Kasneje so predstavili še modele A40S, 1100 spider ter kupe model C, obstaja pa tudi nekaj serijskih modelov na osnovi tedanjega austina 1100. S to zgodbo je bolj povezano dogajanje v sredini šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so v Milanu začeli nastajati italijanski miniji (1965-1975). Na začetku so miniji prihajali v Italijo v tako imenovani montažni ‘CKD’ (“Complete Knock Down”) verziji, kasneje so Italijani pričeli izdelovati lastne sestavne dele.
V tem času se je na čelu znamke Innocenti pojavil Luigi Innocenti, sin ustanovitelja, ki je preminil leta 1966. Dve leti kasneje je znamka Innocenti zamenjala lastnika, ker je pristala v rokah koncerna BMC. Čeprav so se italijanski miniji dobro prijeli pri domačih kupcih, so v Milanu že leta 1969 pričeli razmišljati o nasledniku modela mini, zato so takrat navezali stike s parom tedanjih uveljavljenih italijanskih oblikovalcev (Nuccio Bertone & Giovanni Michelotti), ki sta pripravila prve idejne skice. Ko je Geoffrey Robinson (kasnejši britanski politik in od leta 1972 tudi prvi mož znamke Innocenti, leta 1973 se je preselil k znamki Jaguar) leta 1970 obiskal Milano, so mu pokazali prototip novega minija, ki ga je navdušil, vendar ne v povezavi z novo pogonsko in ostalo tehniko, kjer komponente prvotnega minija niso igrale nobene vloge. Od Italijanov je takrat zahteval, da obdržijo prvotno tehnološko platformo, ki so jo uporabljali tudi pri serijski izdelavi italijanskih minijev. Leta 1973 so pri oblikovalski hiši Bertone prvič predstavili vozni prototip novega minija v obliki majhne 3-vratne kombilimuzine, ki ima popolnoma enako medosno razdaljo (2040 mm) kot prvotni mini 850 (mini 1000: 2035 mm), čeprav je nekoliko večja (dolžina: 3120 mm, širina: 1500 mm, višina: 1380 mm, masa avtomobila: 720 kg) in težja od britanskega originala (3050 mm, 1410 mm, 1346 mm, 617 kg). Ker so Britanci takrat prižgali zeleno luč za začetek proizvodnje, so novega minija leta 1974 lahko predstavili oblikovalcem tedanjega avtomobilskega salona v Ženevi, kjer je povzročil veliko zanimanja javnosti.
Javnosti sta se takrat predstavili dve različno motorizirani različici novega minija. Osnovno motorizirana in opremljena različica je znana kot innocenti mini 90. V tem primeru se pod motornim pokrovom skriva 1,0-litrski motor (32 kW/44 KM), ki je takšnega minija (masa avtomobila: 720 kg) lahko pognal do 140 km/h. Bolj zahtevnim so namenili innocenti mini 120 z vgrajenim 1,3-litrskim bencinskim štirivaljnikom (masa avtomobila: 730 kg). V tem primeru je imel uporabnik na voljo 47 kW (64 KM) pogonske moči (največja hitrost: 155 km/h). Oba malčka sta imela tudi višjo (+ 1000 nemških mark (približno)) prodajno ceno kot primerljivo motorizirani in opremljeni običajni britanski miniji.
Na začetku je kazalo, da bodo tudi Britanci posvojili italijanski model in ga po svetu predstavljali kot novega minija, vendar je razvoj tedanjih političnih dogodkov v Veliki Britaniji in po svetu poskrbel, da se to ni zgodilo, ker bi bil prevoz v Milanu izdelanih karoserij do tovarn v Veliki Britaniji enostavno predrag, poleg tega se je matični koncern BMC v tistem obdobju spopadal z lastnimi finančnimi težavami (slaba prodaja evropskega modela allegro, ki je nasledil hišni ‘midi’ model 1100), ki so leta 1975 privedle do ponovne prodaje znamke Innocenti, ker so se Britanci takrat umaknili iz Milana. Tokrat jo je kupil Alejandro de Tomaso, zato se je leta 1976 na sceni pojavil legendarni innocenti mini de tomaso (masa avtomobila: 750 kg), italijanski ‘mini GTi’, ki je z vgrajenim 1,3-litrskim bencinskim štirivaljnikom (54 kW/74 KM pri 6100 vrt/min, največja hitrost: 162 km/h) resno ogrožal tedanji primat autobianchija A112 abarth (52 kW/70 KM pri 6600 vrt/min, največja hitrost: 154 km/h) v kategoriji hitrih malčkov.
Kariera obeh italijanskih minijev (90 & 120) se je zaključila leta 1982, ker se je de Tomaso po izgubi britanskih partnerjev in minijevih pogonskih sklopov obrnil na Japonce, točneje znamko Daihatsu, ki mu je zagotovila dotok 1,0-litrskih bencinskih 3-valjnikov. Poleg tega so Italijani ob tem izvedli še manjšo oblikovno prenovo prednjega in zadnjega dela avtomobila, ki se je po novem imenoval 3 cilindri / mille, na koncu kariere je dobil modelno oznako small. Kariera italijanskega minija, ki mu ni uspelo postati novi britanski mini, se je dokončno zaključila šele leta 1993. Še pred tem (leta 1990) je znamka Innocenti pristala v objemu koncerna FIAT, kjer je znamka Innocenti obstajala do leta 1997, predvsem kot Fiatov ‘podizvajalec’, ker so si Italijani v tistem času lahko omislili Fiatov brazilski uno (innocenti elba in innocenti mille) z logotipi znamke Innocenti. Podobno je veljalo tudi za Crveno Zastavo, ki je takrat v Milano dobavljala model yugo 45/55/65, ki se je Italijanom predstavil kot innocenti koral …
Avtor in slike: Marko Miklavc, avto.info