By Volkswagen 411/412
Proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja so se pri znamki Volkswagen odločili za prvi nastop v tedanjem evropskem srednjem razredu, ki pa ga Nemci žal niso izpeljali z bravuro, ker so se trmasto držali zasnove (motor in pogon zadaj), ki so ji bili takrat že šteti dnevi, vendar so jih s tem dejstvom očitno seznanili šele kupci …
Volkswagnov model 411/412 (tip 4) je prvi serijski volkswagen s štirimi bočnimi vrati ter samonosno karoserijo in istočasno tudi pomemben del zapuščine legendarnega Volkswagnovega ‘generala’ (Heinrich Nordhoff / 1899-1968), ker je to zadnji serijski model znamke Volkswagen, ki je nastal pod njegovim vplivom. ‘Der Nasenbär’ (‘nosati medved’), kot so mu zaradi neskladno oblikovanega prednjega dela avtomobila (za to je kriv Nordhoff, ki se je vmešal v oblikovanje avtomobila, čeprav so pri Pininfarini, kjer so oblikovali vozilo, zaradi tega glasno protestirali …) rekli prijateljsko naklonjeni Nemci (manj prijateljsko razpoloženi so mu rekli ‘Vier Türen, elf Jahre zu spät’ (‘4 vrata, 11 let prepozno’)) je imel slab sloves med potrošniki, ker jih sicer kvalitetno izdelana, vendar tehnološko zastarela 2- in 4-vratna ‘fastback’ limuzina in 3-vratni karavan nikakor niso mogli pridobiti na svojo stran. Posledično je v šestih letih proizvodnje (1968-1974) nastalo samo približno 368.000 primerkov (majhno število za znamko Volkswagen …) tega modela, bolj uspešno se je ta model kasneje prodajal v Južni Ameriki, kjer so leta 1974 pričeli izdelovati samo 3-vratno karavansko različico modela 411/412, ki je tam na začetku nosila modelno oznako brasilia, kasneje (proizvodnjo so zaključili šele leta 1982) pa samo še oznako variant/variant II. To je prvi, ne ravno slavno končani poizkus znamke Volkswagen, ki naj bi to avtomobilsko znamko etabliral v srednjem razredu. To je dokončno uspelo šele modelu passat.
Proizvodnja modela 411 se je pričela odvijati v septembru leta 1968. Kupcem so na začetku ponudili samo 2-vratno ‘fastback’ limuzino, kasneje so jim ponudili še oblikovno veliko bolj skladno 4-vratno različico, kjer predolg prednji del avtomobila ni tako pogubno vplival na estetiko vozila kot pri 2-vratni različici, ki je na opazovalca delovala kot ‘napihnjen hrošč’. Legendarni Ante Mahkota je na testu takšnega volkswagna zato celo napisal, da model 411 posledično nima ‘ksihta’, ob tem je grajal tudi nepreglednost prednjega dela avtomobila, sploh ob parkiranju in vožnji po mestu. So pa Nemci izkoristili to lastnost za poveličevanje varnosti, ker so potniki na ta način dobili veliko prednjo zmečkljivo cono. Za oblikovno neskladnost tega modela pa je poskrbela tudi prekratka medosna razdalja, ki je bila sicer dobrih 10 centimetrov večja kot pri tedanjem ‘hrošču’, ker bi daljša medosna razdalja razbremenila prednji del avtomobila, to (izredno lahek prednji del ..) pa bi poslabšalo vozne lastnosti modela 411. Med posebnostmi tega avtomobila pa velja omeniti dvojni prtljažnik, ker ste lahko prtljago naložili v relativno ne ravno največji prednji prtljažnik ali pa za zadnjo sedežno klopjo, zanimiva pa je tudi informacija o brezplačno vgrajenem bencinskem grelcu (tip BA4 znamke Eberspächer), ki je lahko ogrel kabino tudi takrat, ko se vozilo ni premikalo. S tem dejanjem so izničili slabo kabinsko gretje zračno hlajenega bencinskega motorja v zadku. Bahali so se tudi z zadnjo premo (diagonalke), ki naj bi jo modelu 411/412 posodil porsche, ter parom posamično obešenih koles spredaj. Vse skupaj je poskrbelo za dobre vozne lastnosti tega avtomobila, sploh za avtomobil z motorjem v zadku, čeprav so ob tem omenjali tudi veliko občutljivost avtomobila na bočni veter.
Za samodejno premikanje tega ‘maksimalnega hrošča’ (dolžina: 4525 mm, širina: 1635 mm, višina: 1485 mm, medosna razdalja: 2500 mm, masa avtomobila: 1040 kg, dovoljena skupna masa: 1470 kg) so Nemci uporabili 1,7-litrski 4-valjni bokser motor, ki ste ga lahko našli tudi pod motornim pokrovom osnovne verzije VW-porscheja 914. Na začetku prodaje je takšen bencinski motor ob povezavi z ročnim 4-stopenjskim menjalnikom lahko mobiliziral samo 68 KM (50 kW) pogonske moči (0-100 km/h: 17,4 sekunde), posledično je takšen, za to velikost avtomobila slabotno motoriziran volkswagen lahko drvel z največ 149 km/h. Kasneje (v različici 411E) je ta motor uporabniku lahko ponudil 80 KM (59 kW) pogonske moči pri 4900 vrtljajih v minuti ter 133 Nm motornega navora pri 2700 vrtljajih v minuti. Dokler vozilo ni bilo dobro naloženo s potniki in prtljago je bilo dovolj živahno (0-100 km/h: 16,2 sekunde, največja hitrost: 155 km/h), čeprav njegova skromnost ob ravnanju s pogonskim gorivom ni bila ravno najbolj opazna (povprečna poraba na testu revije Auto, Motor und Sport: 13,7 litra na 100 km). Leta 1969 se je ‘fastback’ limuzini pridružila še 3-vratna karavanska različica modela 411, vendar tudi s to karoserijsko različico niso prepričali veliko tedanjih kupcev. Poleg tega se je leta 1970 na tržišču pojavil še volkswagen K70 (v volkswagna zakamufliran izdelek znamke NSU …), precej bolj moderno koncipiran predhodnik prvega passata, ki je modelu 411 izmaknil veliko kupcev. Tudi osvežitev (vgradnja malenkostno močnejšega 1,8-litrskega motorja in rahla stilska prenova) modela 411, ki so jo Nemci izpeljali leta 1972, in preimenovanje v model 412 ni prinesla dobrih prodajnih rezultatov, ker se v enem letu proizvodnje za ta model ni nikoli odločilo več kot 80.000 (približno) kupcev, zato so Nemci leta 1974, ko so se pojavili novi volkswagni s prednjim pogonom, dokončno zaustavili proizvodnjo ‘maksimalnega hrošča’ in ga prepustili v izdelavo Južnoameričanom ter Afričanom.
Za tega nepriljubljenega in posledično redkega volkswagna lahko v današnjih časih dobite približno 16.000 evrov, seveda pod pogojem, da je odlično ohranjen …
