MAN 750 HO-M 10 E & MAN SL-E 200

  • od

Električna pionirja znamke MAN

Pri znamki MAN so pred časom obudili spomin na dva, danes že večinoma pozabljena predstavnika striktno električno gnanih avtobusov, ki jima poznavalci pripisujejo pionirski vlogi na področju razvoja striktno električno gnanih avtobusov.

13. februarja leta 1970 se je na območju MAN-ovega obrata v Münchnu odvijala prva slovesna predstavitev novega, striktno električno gnanega avtobusa, ki so ga Nemci razvili ob partnerstvu z nekaterimi nemškimi podjetji (RWE, Bosch in Varta), ker so se že v tistem obdobju pričeli zavedati dejstva, ki pravi, da naš planet ni ‘vreča brez dna’, zato so pri znamki MAN že proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja želeli javnosti ponuditi avtobus, ki nekako ustreza tudi današnjim pojmovanjem o trajnostni, ekološko prijazni mobilnosti. Istočasno pa velja omeniti tudi podatek, da so se pri znamki MAN z okoljevarstvom pričeli ukvarjati že pred več kot 75. leti, ker so takrat predstavili tudi prvi tovornjak s pogonom na plin.

V januarju leta 1971 se je na ulicah mesta Koblenz pojavil rumeno obarvani MAN 750 HO-M 10 E, ki so ga pri znamki MAN za eno leto odstopili nam neznanemu transportnemu podjetju, ki ga je nato vključilo v javni mestni potniški promet. Takšen, striktno električno gnan avtobus, ki so ga ljudje hitro prepoznali zaradi pritaknjene prikolice z akumulatorji, je vozil samo na progi številka 7. Ob tem je lahko prevozil 99 potnikov na razdalji petdesetih kilometrov. Težave takšnega avtobusa s kratkim akcijskim radijem (50 km) ter kratkim obratovalnim časom (od 2 do 3 ure) pripetega paketa akumulatorjev so Nemci odpravili z manjšo ‘floto’ rezervnih prikolic, kjer so bili akumulatorji polni ‘električnega soka’, zato so lahko med obratovalnim časom vozila dokaj hitro zamenjali (odklopili v dejanskem pomenu besede …) set praznih akumulatorjev.

Do junija leta 1971 so s takšnim avtobusom prevozili približno 6000 kilometrov, in to brez večjih težav. Na olimpijskih igrah v Münchnu (1972), ki se jih spominjamo predvsem zaradi poboja izraelskih športnikov, so Nemci zagrabili priložnost za dobro promocijo znamke MAN in organizatorjem iger predali v uporabo električni avtobus iz Koblenza, ki so ga tokrat aktivirali za prevoz športnikov iz celega sveta, poleg tega so organizatorji iger prejeli še osem plinsko gnanih avtobusov znamke MAN. V času trajanja olimpijskih iger v Münchnu je striktno električno gnani MAN 750 HO-M 10 E obratoval po 20 ur na dan. Dve leti kasneje (15. oktober leta 1974) so pri znamki MAN predstavili prvega redno obratujočega predstavnika striktno električno gnanih avtobusov, njegova delovna kariera v mestu Mönchengladbach je trajala do leta 1979.

MAN SL-E 200 se je lahko pohvalil z občutno večjo (+ 50 %) zalogo akumulatorjev in posledično daljšim (80 km) akcijskim dosegom s samo enim polnjenjem akumulatorjev. Med nemškimi mesti, kjer so do konca leta 1986 obratovali takšni striktno električno delujoči avtobusi znamke MAN, pa omenjajo tudi Dusseldorf in Frankfurt am Main. Čeprav sta bila oba MAN-ova ‘električarja’ zelo uspešna pri poliranju okoljevarstvenega ugleda znamke MAN, do dejanskega preboja elektromobilnosti pri uporabnikih ni prišlo, ker so imeli tedanji električni prototipi in maloštevilni serijski izdelki pri pridobivanju kupcev enake težave (prevelika masa vozila, premajhen akcijski doseg, previsoka prodajna cena) kot številni današnji električni avtomobili …