MERCEDES, KI RUŠI VSE NORME

Leta 1968 se je na avtomobilistični sceni pojavil novi srednjerazredni serijski model znamke Mercedes-Benz, ki je zaradi uporabljene oblikovalske ‘understatement’ filozofije in široke palete pogonskih sklopov ugajal vsem ‘kastam’ tedanjih kupcev, posledično so ga zelo ljubili številni direktorji, na stara leta pa je po navadi ugajal predvsem študentom, ki so iskali ekonomično obliko transporta …

Leta 1968 predstavljeni spiritualni predhodniki današnjega razreda E so tipični predstavniki revolucionarnih šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so padli številni družbeni tabuji. Modeloma ‘Strich-Acht’ iz serij W114 (6-valjni pogonski sklopi) in W115 (4- in 5-valjni pogonski sklopi) je ob tem pripadla vloga približevanja ljudstvu, čeprav sta znala zelo dobro poskrbeti tudi za premožne dobro meščanske kupce. Nov duh časa pa sta oba nova mercedesa odražala tudi z oblikovanjem, ki je odstopalo od prej uveljavljene pompozne nastopaške (‘Protz und Prunk’) filozofije, vidne predvsem pri predhodnikih (pri nas smo jim rekli ‘repaši’) iz serij W110 in W111 (‘Heckflosse’). Začetki modela ‘Strich-Acht’ (to ljudsko ime je dobil ob uradni nemški predstavitvi, ki je potekala v januarju leta 1968, takrat so si ljudje zapomnili dodatno tipsko oznako „/8“ v gradivu za medije) segajo v leto 1961, ko je legendarni oblikovalec Paul Bracq ob pomoči tedanje hišne oblikovalske avtoritete (Bruno Sacco) oblikoval prvi prototip kasnejšega serijskega modela iz serij W114/115.

 

Prototip iz leta 1964 se je lahko pohvalil z že skoraj velikoserijsko podobo, bistveno pa je leto 1965, ker so takrat odločili o ‘obrazu’ novega serijskega modela. Na začetku so nekateri zagovarjali bolj odločno diferenciacijo obeh serij. Po tem scenariju bi manj prestižni predstavniki serije W115 dobili pravokotno ležeč par prednjih glavnih žarometov, pravi predstavniki stuttgartskih premium avtomobilov iz serije W115 pa bi prejeli pokončno nameščen par pravokotnih prednjih žarometov v stilu tedanjega modela SL (W113 ‘pagoda’). Na koncu je pri oblikovanju zmagala ‘understatement’ filozofija z enotnim obrazom za oba tipa elegantnih predstavnikov serij W114/115 (dolžina: 4685 mm, širina: 1770 mm, višina: 1440 mm, medosna razdalja: 2750 mm, prostornina prtljažnika: 580 litrov, masa avtomobila (MB 200): 1330 kg)), ki se je kasneje izkazala kot ‘dobitna kombinacija’, ker so kupcem po celem svetu dostavili skoraj dva milijona teh legendarnih in pregovorno neuničljivih mercedesov iz obdobja, ko so v avtomobilski industriji še upoštevali moto ‘build to last’, istočasno pa so upoštevali tudi red in zdravo pamet, zato kupcem niso ponujali pravljic o ‘4-vratnih kupejih’, o grotesknih 5-vratnih visoko nasajenih SUV ‘kupe’ kombilimuzinah ter o ‘športnih’ 2,5-tonskih ‘SUV lokomotivah’. Poleg tega so bili to tudi časi, ko so pri nemških proizvajalcih spoštovali red na področju tipskih oznak, danes tam vlada pravi balkanski kaos, sploh pri znamkah kot sta BMW in Mercedes-Benz. Lep primer tega že zdavnaj izginulega nemškega reda pri modelnih oznakah pa predstavljajo prav primerki iz serij W114/115.

 

Ob tem velja omeniti tudi prototipnega karavana iz serij W114/115, ki so ga vodilnim predstavili leta 1965, vendar tedanja hišna filozofija ni predvidevala izdelave praktičnih, vendar posledično prav nič športnih 5-vratnih ljudskih obrtniških in družinskih karavanov, zato so morali ljubitelji karavanov te nemške avtomobilske znamke počakati do leta 1977, ko se je pojavila 5-vratna T (transport) različica (S123) modela W123. Namesto tega so se Nemci leta 1965 raje odločili za serijsko izdelavo samo treh karoserijskih različic, ker so proti koncu leta 1968 predstavili še dva prestižna kupeja iz serije W114 ter podaljšano limuzino. Pred petdesetimi leti rojeni ‘kleine Mercedes’ (‘mali mercedes’) se je lahko pohvalil tudi z naprednim podvozjem (samonosna karoserija s pomožnimi okviri, SPREDAJ: dvojne prečne obese; vijačne vzmeti; teleskopska blažilnika; stabilizator, ZADAJ: diagonalke; vijačne vzmeti; teleskopska blažilnika; stabilizator; volan: vijak z neskončnimi kroglicami) in posledično dobro cestno lego in udobjem. Za uspeh tega avtomobila pa sta zaslužna predvsem dve, očem skrite stvari, ker so Nemci ob razvoju tega mercedesa posnemali tudi filozofijo znamke Volvo, kjer so stavili predvsem na trdoživost, odnosno dolgoživost in varnost njihovih modelov. Posledično so predstavniki serij W114/115 opremljeni s štirimi zavornimi diski ter servo ojačevalcem zavorne moči, pohvalijo pa se lahko tudi s premišljeno varnostno zasnovo potniške kabine, naprednimi brisalci vetrobranskega stekla ter zmečkljivimi karoserijskimi conami. Ob doplačilu so ponujali tudi hidravlično regulacijo nivoja vozila.

 

Dokaz trdoživosti tega modela je postavil grški taksist Gregorius Sachinidis, ki je leta 1981 v Nemčiji kupil rabljen mercedes 200 D za 6.000 DEM. Ob nakupu je imel avtomobil prevoženih 220.000 kilometrov. Mož iz Soluna je po 23 letih (do leta 2004) prevozil 4,6 milijona kilometrov in za to razdaljo potreboval tri motorje. Originalni pogonski agregat in dva nadomestna motorja so enajstkrat prenovili in zamenjali. To pomeni, da ima vsak izmed teh treh motorjev približno 1,5 milijona prevoženih kilometrov, s prenovljenim motorjem pa je vsakič prevozil približno 420.000 kilometrov. Sčasoma je motor iz modela 200 D s 55 KM (40 kW) zamenjal motor iz modela 240 D, ki ima 65 KM (48 kW) in je ostal v uporabi do julija leta 2004. V času 23 let ni Grk doživel nobene mehanske okvare, zato se je leta 2004 odločil, da pošlje zahvalno pismo znamki Mercedes-Benz, naslovil pa ga je na prvega tedanjega moža te znamke, profesorja Hubberta. Ko so Nemci preverili svoje interne podatke, so ugotovili, da je Sachinidis prevozil rekordno število kilometrov in da ni nikjer drugje uradno dokumentirano, da bi osebno vozilo s 3-krako zvezdo prevozilo takšno razdaljo. Skupina strokovnjakov iz tovarniškega muzeja ga je obiskala in takrat so sklenili dogovor, po katerem je grški taksist prepustil svoje vozilo tovarniškemu muzeju v zameno za novi mercedes razreda C.

 

Na začetku kariere primerkov iz serij W114/115 so Nemci kupcem ponujali samo šest različno motoriziranih (200 D in 220 D ter bencinsko gnane različice 200, 220, 230 in 250) klasičnih limuzin, proti koncu leta 1968 so predstavili še dva prestižna ‘hard top’ (kupeji in limuzine, ki s pomanjkanjem karoserijskih B stebričkov v višini bočnih kabinskih stekel namigujejo na iluzijo, da gre za kabriolet …) kupeja (250 C in 250 CE, prvi serijski mercedes, opremljen z neposrednim vbrizgavanjem pogonskega goriva) ter podaljšano limuzino (230 lang, skupna dolžina: 5335 mm) z daljšo medosno razdaljo (3400 mm). 2-vratni ‘notchback’ kupe različici se ne moreta pohvaliti s krajšo medosno razdaljo, ki predstavlja zaščitni znak vseh pravih kupejev, sta pa občutno nižji (-45 mm) kot klasične 4-vratne ‘notchback’ limuzine. Proti koncu leta 1972 sta se predstavili še najbolj imenitni različici serije W114 v obliki limuzin in kupejev, okrašenih z oznakami 280 in 280 E. Že v naslednjem letu smo dočakali tudi prvo pomladitev, ki pa ni prinesla večjih oblikovnih sprememb. Podobno skromno je bila izvedena tudi diferenciacija med serijama W114 in W115, ker so razliko med obema lahko prepoznali samo poznavalci. Dražji predstavniki teh avtomobilov iz serije W114 imajo spredaj ‘dvojni’ odbijač, ter zadnje odbijače, ki se zaključijo šele pri kolesnih odprtinah na zadnjih karoserijskih blatnikih. Prenova je prinesla nekoliko nižjo in nekoliko širšo masko hladilnika, od znotraj nastavljiv par zunanjih bočnih vzvratnih ogledal ter znamenite narebričene zadnje luči. Takšna oblika ohišij ima varnostno funkcijo, ker rebra poskrbijo za samo delno nanešen sloj umazanije ob vožnji v slabem vremenu, posledično so prižgane zadnje luči dlje dobro vidne.

 

Leta 1974 se je na cestah pojavil legendarni dizelsko gnani predstavnik serije W115, ki je takrat predstavljal najhitrejši osebni serijski avtomobil te vrste. Poleg tega je to prvi osebni serijski avtomobil, ki ga je premikal vgrajeni 5-valjni pogonski motor. Tako smo prvič v zgodovini avtomobilizma dobili dizelsko gnani avtomobil, ki v javnem prometu ni simboliziral ‘počasne ovire’, ker tedanji kupci niso cenili dizelskih motorjev zaradi njihove, danes zelo pogosto opevane ‘športnosti’, temveč zaradi velikega ekonomskega potenciala pri varčevanju  s pogonskim gorivom. Ko so kupci prvič spoznali ta dizelsko gnani model (masa avtomobila: 1370 (220 D) kg) znamke Mercedes-Benz, ki nosi modelno oznako 240 D 3.0 (1974-1976, v dveh letih proizvodnje so izdelali točno 53.690 primerkov), jih je vgrajeni 3,0-litrski vrstni 5-valjni atmosferski dizelski motor (OM 617) presenetil z voznimi zmogljivostmi, ker mu je 80 KM (59 kW) pri 2400 vrtljajih v minuti popolnoma zadostovalo za tekoče premikanje z ostalim prometom na tedanjih nemških cestah, česar za njegove predhodnike z oznakami 200 D (55 KM/40 kW), 220 D (60 KM/44 kW) in 240 D (65 KM/48 kW) ne bi mogli trditi, čeprav jih premikajo podobno koncipirani 4-valjni motorji iz serij OM 615 in OM 616, ki so jih kupci pred tem poznali samo v gospodarskih vozilih te znamke. Te dizelske štirivaljnike smo zelo dobro poznali tudi Jugoslovani in Španci. Pri nas je bil motor OM 616 znan zaradi vgradnje v IMV-jev 3-osni kombi z oznako 2200, Španci so ga poznali zaradi najbolj prestižnega tedanjega seata z oznako 132 Diesel (licenčni fiat 132 s 60 KM (44 kW)). Tako je 240 D 3.0 s svojimi pospeški (0-100 km/h: 19,9 sekunde) takrat popolnoma presenetil novinarje, ki so cenili tudi največjo doseženo hitrost (148 km/h), čeprav so bili istočasno navdušeni nad tedaj skromno povprečno porabo v območju 10,8 litra na sto prevoženih kilometrov.

 

Osebna ‘pick-up’ vozila (poltovornjaki na osnovi osebnih vozil) imajo pri znamki Mercedes-Benz že dolgo tradicijo. Prva takšna serijsko izdelana vozila so se pojavila že leta 1946, ko so v Stuttgartu predstavili legendarni model 170 V ‘Pritschenwagen’ (W136 I). Ta serijski model, ki je nastajal tudi v klasični ‘furgon’ različici, so izdelovali do konca leta 1950. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so si kupci tedanjega ‘ponton mercedesa’ (W180 / 1953-1952) lahko omislili tudi 2-vratni osebni poltovornjak, nekaj primerkov takšnih vozil so izdelali tudi v karoserijski delavnici Binz, kjer so leta 1968 nastali tudi prvi podobni primerki modela W115 z oznako 220 D/8 ‘Fahrgestell’ (F115 D22), ki so ga pri podjetju Gonzalez Catan izdelovali tudi v Argentini. Pod motornim pokrovom takšnega dobro meščanskega poltovornjaka se skriva legendarni dizelski pogonski sklop (OM 615 Diesel, 2,2-litra 44 kW/60 KM in 125 Nm motornega navora) v povezavi s samodejnim menjalnikom. Ta legendarni ‘Strich-Achter’ je na argentinskih cestah prisoten tudi v današnjem času, nekaterim izmed skupno 2327 (proizvodnjo so zaključili leta 1973) izdelanih primerkov pa je uspelo priti tudi v Evropo. Takšen ‘Strich-Achter-Laster (tovornjak)’ so si takrat omislili tudi pri nemškem podjetju Stuttgart SSB, ki se je ukvarjalo z vzdrževanjem nemške železniške tehnike. Njihov F115 D22 so uporabljali v servisne namene za vzdrževanje kretnic. Kasneje smo dobili še osebne poltovornjake na osnovi modela W123 (1975 – 1985). V delavnici karoserijskega podjetja Baumgärtner je takrat nastalo nekaj primerkov poltovornjakov z modelno oznako 240 D (verzija Bm.123.102). Poleg tega že zelo obstaja tudi ‘pick-up’ različica razreda G …

 

Seznam vseh serijskih različic
– Mercedes-Benz 200 D: 2,0-litrski dizelski 4-valjni motor (40 kW/55 KM), največja hitrost: 130 km/h;
– Mercedes-Benz 220 D: 2,2-litrski dizelski 4-valjni motor (44 kW/60 KM), 135 km/h;
– Mercedes-Benz 240 D: 2,4-litrski dizelski 4-valjni motor (48 kW/65 KM), 138 km/h;
– Mercedes-Benz 240 D 3.0: 3,0-litrski dizelski 5-valjni motor (59 kW/80 KM), 148 km/h;
– Mercedes-Benz 200: 2,0-litrski bencinski 4-valjni motor (70 kW/95 KM), 160 km/h;
– Mercedes-Benz 220: 2,2-litrski bencinski 4-valjni motor (77 kW/105 KM), 168 km/h;
– Mercedes-Benz 230: 2,3-litrski bencinski 6-valjni motor (88 kW/120 KM), 175 km/h;
– Mercedes-Benz 230.4: 2,3-litrski bencinski 4-valjni motor (81 kW/110 KM), 170 km/h;
– Mercedes-Benz 230.6: 2,3-litrski bencinski 6-valjni motor (88 kW/120 KM), 175 km/h;
– Mercedes-Benz 250/250 C: 2,5-litrski bencinski 6-valjni motor (96 kW/130 KM), 180 km/h;
– Mercedes-Benz 250 CE: 2,5-litrski bencinski 6-valjni motor (110 kW/150 KM), 190 km/h;
– Mercedes-Benz 250: 2,5-litrski bencinski 6-valjni motor (103 kW/140 KM), 180 km/h;
– Mercedes-Benz 280/280 C: 2,8-litrski bencinski 6-valjni motor (118 kW/160 KM), 190 km/h;
– Mercedes-Benz 280 E/280 CE: 2,8-litrski bencinski 6-valjni motor (136 kW/185 KM), 200 km/h.

 

187.873 primerkov 200 D (1968-1973, W 115 D 20),
152.054 primerkov 200 D (1973-1976, W 115 D 20),
345.376 primerkov 220 D (1968-1973, W 115 D 22),
67.453 primerkov 220 D (1973-1976, W 115 D 22),
126.148 primerkov 240 D (1973-1976, W 115 D 24),
53.690 primerkov 240 D 3.0 (1974-1976, W 115 D 30),
175.242 primerkov 200 (1968-1973, W 115 V 20),
113.543 primerkov 200 (1973-1976, W 115 V 20),
128.398 primerkov 220 (1968-1973, W 115 V 22),
87.609 primerkov 230.4 (1973-1976, W 115 V 23),
152.822 primerkov 230 (1968-1973, W 114 V23),
63.497 primerkov 230.6 (1973-1976, W 114 V23),
178.303 primerkov 250 (1968-1973, W 114 V25),
22.624 primerkov 250 (2,8 litra) (1970-1973, W 114 V28),
11.437 primerkov 250 (2,8 litra) (1973-1976, W 114 V28),
19.537 primerkov 280 (1971-1973, W 114 V 28),
25.000 primerkov 280 (1973-1976, W 114 V 28),
13.711 primerkov 280 E (1971-1973, W 114 E 28),
9.125 primerkov 280 E (1973-1976, W 114 E 28);
8.824 primerkov 250 C (1968-1972, W 114 V25),
10.527 primerkov 250 C (2,8 litra) (1969-1973, W 114 V28),
21.787 primerkov 250 CE (1968-1972, W 114 E25),
8.227 primerkov 280 C (1973-1976, W 114 V 28),
3.942 primerkov 280 CE (1973-1976, W 114 E 28);
4.027 primerkov 220 D lang (1968-1973, V 115 D 22),
1.082 primerkov 230 lang (1968-1973, V 114 V23),
3.655 primerkov 240 D lang (1973-1976, V 115 D 24),
1.131 primerkov 230.6 lang (1973-1976, V 114 V23).

 

Od konca leta 1967 do konca leta 1976 so Nemci izdelali točno 1.919.056 primerkov iz serij W 115/114.

 

 

 

 

Priporočamo za vas...