By V Nemčiji so se v teh dneh spomnili z avtomobili povezanih dogodkov izpred šestdesetih let, ker je bila tedanja Zahodna Nemčija sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja eno izmed najpomembnejših svetovnih tržišč za prodajo avtomobilov, zato so bile tam prisotne avtomobilske znamke iz celega sveta.
Razlog za takšno strateško pojmovanje nemškega tržišča se skriva v sami mentaliteti kupcev. Verjetno ste že kdaj slišali mnenja številnih turističnih delavcev iz vsega sveta, ki ob omembi najbolj nemogočih in večno nergajočih ter nezadovoljnih gostov najprej pomislijo na nekatere Nemce in Nemke. Podobno je tudi ob nakupu avtomobila, ker spadajo nemški kupci med najbolj zahtevne na tem planetu. Zato je bilo nemško tržišče vedno zelo dober pokazatelj dejanske uspešnosti kakšnega serijskega avtomobila, ker so znali Nemci vedno hitro izločiti in ‘osamiti’ nekvalitetne transportne izdelke …
Temu primerna je bila tudi tedanja avtomobilistična ponudba iz uvoza, ker je je na nemškem tržišču takrat drenjalo 77 tujih avtomobilskih znamk (približno 300 različnih modelov) iz dvanajstih držav ter 13 domačih proizvajalcev, poleg tega sta bili prisotni tudi dve avtomobilski znamki iz tedanje Vzhodne Nemčije. Ob tem velja omeniti zanimivost, povezano z znamko Wartburg. Njihov tedanji model (311, 312 in 313), ki je bil še vedno opremljen z zastarelo dvotaktno tehnologijo, je imel v Zahodni Nemčiji celo večjo populacijo lastnikov kot slavna milanska znamka Alfa Romeo, ker je vzhodnonemški model po prodaji dohitel celo švedsko znamko Volvo, in to ravno v času, ko so se nemški kupci že zelo redko odločali za nakup avtomobila z vgrajenim dvotaktnim motorjem. Zato so pri znamki Audi leta 1964 z odprtimi rokami sprejeli štiritaktno motorno tehnologijo, ki jo jim je daroval tedanji stuttgartski lastnik (znamka Mercedes-Benz).
Pomembnost nemškega tržišča so poznali tudi tedanji japonski gospodarstveniki, zato je Soichiro Honda poskrbel, da je bila znamka Honda na nemškem tržišču prisotna že leta 1961, ker so takrat v Hamburgu odprli prvo podružnico. Manj poguma so zbrali pri ostalih tedanjih japonskih proizvajalcih (znamke Datsun/Nissan, Isuzu in Prince), ker so bili v Nemčiji prisotni samo ob pomoči manjših uvoznikov. Podobno so se obnašali tudi pri nekaterih severnoameriških avtomobilskih znamkah. Med tedanjimi najbolj uspešnimi tujimi znamkami omenjajo predvsem dve znamki (FIAT in Renault). FIAT je pridobil veliko nemških kupcev na račun statusa skoraj ‘avtohtone nemške znamke’, ker Italijani fiatov v Nemčiji niso samo prodajali, temveč so jih tudi izdelovali po licenci (NSU-FIAT). Nemci, ki so jih omrežile francoske ‘savoir-vivre’ (dobre manire) so bili takrat zelo navdušeni tudi nad ostalimi izdelki francoske avtomobilske industrije (znamke Citroën, Matra, Peugeot, Panhard, SIMCA, Facel Vega (prodaja vozil iz zaloge) in Alpine-Renault), zato so tudi te znamke dosegale visoke prodajne rezultate.
Veliko bolj eksotične na tedanjih nemških cestah so bile britanske znamke, čeprav se jih je drenjalo kar 27, ter nekatere italijanske znamke (Alfa Romeo, Autobianchi, Innocenti in Lancia). Povsem drugače so Nemci sprejeli izdelke znamke Škoda. Tedanja škoda 1000 MB in njena sestra felicia sta privabljali kupce s solidno tehniko in zmerno ceno. Zato je bilo v sredini šestdesetih let v Zahodni Nemčiji na cestah trikrat več škod kot britanskih austinov. Očitno Nemcev tedanji pomembni britanski novosti (austin mini in austin 1800) nista prepričali, čeprav so jih Britanci skušali prelisičiti tudi z danes znanimi ‘badge engineering’ postopki, s katerimi so ustvarili sestrske izdelke znamk MG, Morris, Riley in Wolseley. Podobne težave so takrat imeli tudi pri znamki Rover, čeprav so leta 1963 predstavili zelo napreden model 2000, ki je takrat prejel prestižni naslov evropskega avtomobila leta. Podobno se je godilo tudi naprednemu austinu 1800, čeprav je enak naslov prejel leto dni kasneje.
Zanimiv je tudi trud Američanov, ki so Nemcem ponujali štirikolesnike devetnajstih avtomobilskih znamk. Njihovi štirikolesniki so takrat skušali konkurirati predvsem nekaterim nemškim izdelkom znamk BMW, Glas in Mercedes-Benz, ki so imeli vgrajene bencinske V8 motorje. Na pogonsko moč, ki jo je lahko zagotovil vgrajeni V8 motor, so se zanašali tudi pri znamkah Rover in Rolls-Royce, ki je leta 1965 lansiral povsem novi model silver shadow, ki naj bi Britancem povrnil primat, oskrunjen s strani legendarnega mercedes-benza 600. Ob tedanjem dogajanju velja posebej izpostaviti vlogo prvega Fordovega mustanga, ki se je na nemškem uradnem ceniku znašel ob uporabi modelne oznake T5, ker Američani v Nemčiji niso smeli uporabljati modelne oznake mustang. Nemške pravice do uporabe tega imena so bile takrat v lasti znamk Krupp in Kreidler. Zato se vedno nasmejim, ko preberem današnje Fordove marketinške bedarije o tem, da mustanga niso nikoli ponujali evropskim kupcem …
V tistih časih so Nemci ljubili tudi izdelke avstrijske avtomobilske industrije, predvsem avstrijsko licenčno različico malega fiata 500, ki so mu Avstrijci (znamka Steyr-Puch) vgradili bolj zmogljiv bencinski pogonski agregat, zato je lahko dohajal tudi večje avtomobile. Všeč jim je bil še en namensko razviti izdelek te znamke, legendarni 4×4 model haflinger, ki je takrat predstavljal cenovno sprejemljivo terensko vozilo.
Seznam vseh tujih avtomobilskih znamk, ki so bile leta 1965 prisotne na nemškem tržišču
Abarth (I), AC (GB), Alfa Romeo (I), Alvis (GB), Alpine (F), AMC (American Motors Corporation) Rambler (USA), Aston Martin (GB), Austin (GB), Austin-Healey (GB), Autobianchi (I), Bentley (GB), Buick (USA), Cadillac (USA), Chevrolet (USA), Chrysler (USA), Citroen (F), Cord-Sportsman (USA), DAF (NL), Daimler (GB), Datsun/Nissan (J), Dodge (USA), Excalibur (USA), Facel-Vega (F), Ferrrari (I), Fiat (I), Ford (GB, modeli consul capri, zephyr in zodiac), Ford (USA), Ghia (I), Hillman (GB), Honda (J), Humber (GB), Imperial by Chrysler (USA), Innocenti (I), International Scout (USA), ISO-Rivolta (I), Isuzu (J), Jaguar (GB), Jensen (GB), Lagonda (GB), Lancia (I), Lincoln (USA), Lotus (GB), Maserati (I), Mercury (USA), MG (GB), Morgan (GB), Morris (GB), Oldsmobile (USA), OSCA (I), OSI (I), Panhard (F), Peugeot (F), Plymouth (USA), Prince-Mikado (J), Pontiac (USA), Reliant (GB), Renault (F), Riley (GB), Rolls-Royce (GB), Rover (GB), SAAB (S), Scaldia-Wolga (Sovjetska zveza/Belgija), SIMCA (F), Singer (GB), Škoda (CS), Steyr-Puch (A), Studebaker (USA), Sunbeam (GB), Thunderbird (USA), Triumph (GB), Vanden Plas (GB), Vauxhall (GB), Vespa (I), Volvo (S), Willys-Jeep (USA), Wolga-Rover (Sovjetska zveza), Wolseley (GB) ter Wartburg in Trabant (DDR).
Nemška ‘avtomobilska populacija’ leta 1965 (število predstavlja količino registriranih primerkov):
Volkswagen 2.656.000, Opel 1.527.000, Ford 920.000, Mercedes-Benz 550.000, FIAT in NSU-FIAT 524.000, Auto Union in DKW 473.000, BMW 245.000, Glas 229.000, Lloyd 214.500, Renault 214.000, NSU 146.000, Borgward 73.400, Peugeot 58.000, Citroen 48.400, SIMCA 45.700, Goliath 34.500, Škoda 15.100, Porsche 14.900, FMR/Messerschmitt 9.300, DAF 7.600, Zündapp 6.200, Austin in Austin-Healey 5.500, Champion in Maico 4.000, Volvo 3.100, Wartburg 3.000, Chevrolet 2.900, MG 2.900, Alfa Romeo 2.700, Steyr-Puch 2.600, Triumph 2.500, Heinkel 2.400, Autobianchi 2.100, Gutbrod 1.650, Morris 1.600, Jaguar 1.200, Sunbeam 850, Lancia 650, Buick 600, Vespa 530, Panhard 530, Willys-Jeep 470, ostale nemške znamke 3.700, ostali uvoženi avtomobili 4.600.
Za primerjavo lahko povem, da je v letošnjem nemškem avtomobilskem katalogu (modelno leto 2023/2024) registriranih 74 različnih avtomobilskih znamk, ki kupcem ponujajo približno 2400 različnih modelov avtomobilov …
Foto: Proizvajalci avtomobilov
