By ali dokaz nemško-francoskega prijateljstva.
Tokrat se bomo spomnili nam skoraj neznanega 4-kolesnega Francoza (peugeot P4), ker to francosko terensko vozilo že dolgo živi v senci veliko bolj znanega ‘avstrijskega Nemca’ (mercedes-benz odnosno steyr-puch G), ki letos praznuje 43 let obstoja.
Za nastanek legendarnega terenskega mercedesa, ki je v nemški armadi znan kot ‘Wolf’ (volk), niso zaslužni Nemci, temveč Mohamed Reza Pahlavi, nekdanji iranski šah in eden izmed največjih tedanjih lastnikov delnic (v njegovi lasti je bilo 18 odstotkov delnic …) koncerna Daimler-Benz v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki je doma v Iranu potreboval delovno robustno in zanesljivo terensko vozilo za potrebe tedanje iranske armade, istočasno bi to vozilo seveda lahko uporabljal tudi za njegove lovske pohode. Ker so bili pri znamki Mercedes-Benz v tistih časih osupli nad terenskimi zmogljivostmi legendarnega avstrijskega terenskega dueta (steyr-puch haflinger (1962-1966) & steyr-puch pinzgauer, lastnosti modela pinzgauer (tip 710 (1971-1990)) so zelo cenili tudi generali v nekdanji JNA …) so se že leta 1972 obrnili na Avstrijce z željo po skupnem razvoju lahkega vojaškega terenskega avtomobila, ki se je v serijski verziji pojavil šele leta 1979.
S podobnimi željami kot jih je imel Mohamed Reza Pahlavi so se proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja ukvarjali tudi v francoski armadi, kjer so nujno potrebovali naslednika izdelkov znamke Hotchkiss-Willys (modela JH101 (1855-1960) ter M201 (1955-1967, izdelanih 27.604 primerkov …), ki v bistvu niso bili nič drugega kot francoski licenčni jeepi. Na natečaju za nakup lahkih vojaških vozil, ki ga je na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja objavila francoska vlada, je zmagal prototip znamke Peugeot, ki je bil presenetljivo podoben serijskemu izdelku znamke Mercedes-Benz, vendar je bilo v njem občutno več francoskih sestavnih delov kot pri avstrijskem in nemškem sorodstvu. Razlog za nastanek francoske licenčne verzije modela G se skriva predvsem v zahtevi tedanje francoske vlade, po kateri je moralo biti v novo lahko vojaško vozilo vgrajenih najmanj 50 odstotkov francoskih sestavnih delov. Ker so se pri znamki Peugeot takrat zavedali, da sami ne bodo mogli izpeljati tega projekta, so se povezali z Nemci in Avstrijci.
Tako so Avstrijci oskrbovali Francoze z nevoznimi šasijami (šasija brez vgrajenega pogonskega sklopa) ter rahlo spremenjenimi nepobarvanimi karoserijami, medtem ko so Nemci poskrbeli za dobavo pogonskih osi, vzmetenja in volanskega sistema. Ostalo (na začetku so se vgrajevali pogonski sklopi iz modela 504 in menjalnik iz modela 604, kasneje so uporabili pogonske sklope iz modela 505) je prispevala znamka Peugeot. Tako se je leta 1981 rodil ‘francoski G razred’, zadnji primerki tega nemško-avstrijskega Francoza, ki so ga kupcem ponujali v dveh različicah z različno medosno razdaljo (2400 in 2800 mm), so nastali leta 1993. Za časa proizvodnje je nastalo približno 13.500 takšnih peugeotov, ki so jih tudi izvažali, predvsem v Afriko, kjer ima znamka Peugeot po zaslugi nekdanjih francoskih kolonij še vedno velik ugled.
Foto: Peugeot, Hotchkiss, Mercedes-Benz in Steyr-Puch
