Posebno vozilo za Črnogorce

  • od

Laurin & Klement tip E –

Pri znamki Škoda so se odločili, da obudijo kolektivni spomin na nekatere manj znane izdelke iz njihove bogate, približno 125 let trajajoče zgodovine izdelave transportnih sredstev. Tokrat so se spomnili posebnega modela znamke Laurin & Klement, ki je nastal leta 1908 po naročilu tedanjega črnogorskega kneza in kasnejšega črnogorskega kralja (Nikola I).

Proti koncu 19. stoletja so Črnogorci dobili prve ceste v skupni dolžini približno 450 kilometrov, posledično so se v mali kneževini takrat pričeli zanimati tudi za tedaj revolucionarna prevozna sredstva (avtomobili). Leta 1907 je črnogorska pošta objavila razpis, ker so pričeli iskati primerna vozila za prevoz tovora in oseb po pregovorno ozkih in zavitih črnogorskih cestah na različnih relacijah (Podgorica – Cetinje, Nikšić – Plavnica (sedanja Slovaška) in Cetinje – Kotor). Zmagovalec na tedanjem razpisu črnogorske pošte, ki si je takrat zagotovil ekskluzivno 15-letno pravico za opravljanje prevozov na črnogorskih cestah, je prišel iz sedanje Češke (Mladá Boleslav), kjer je bil sedež družbe Laurin & Klement, ki je bila takrat eden izmed največjih proizvajalcev avtomobilov na ozemlju Avstro-Ogrske monarhije.

Ker je šlo v tem primeru za zelo pomemben, lahko bi celo rekli referenčen posel, je Črno goro leta 1907 obiskal tudi Václav Klement, tedanji generalni direktor leta 1895 ustanovljenega podjetja Laurin & Klement, ker se je želel osebno prepričati o razmerah na črnogorskih cestah. Ob tem je hitro ugotovil, da Črnogorci potrebujejo zelo kompaktna in posledično okretna vozila za premagovanje razdalj na ozkih in pogosto zelo vijugastih cestah. Posledično so Čehi za osnovo njihovega ‘Černá Hora-Montenegro’ projekta izbrali zelo kompaktni (dolžina: 369 cm, širina: 160 cm, višina: 282 cm, medosna razdalja: 221 cm) serijski model E, ki so ga izdelovali že od leta 1906. Ob tem so morali poskrbeti tudi za nekaj specifičnih prilagoditev (70 centimetrsko podaljšanje prednjega dela vozila, ožji kolotek (130 cm), daljša karoserijska previsa (spredaj: 45 cm, zadaj: 103 cm)), ki jih je ob razvoju tega posebnega vozila predstavil takrat 25-letni glavni konstruktor František Kec.

Z omenjenimi konstrukcijskimi izboljšavami modela E so Čehi ustvarili vozilo z zelo majhnim obračalnim krogom in dobro preglednostjo (voznik in sopotnik sta sedela na klopi, ki je bila od vozne površine oddaljena za 168 centimetrov), ki je lahko premagovalo cestne etape s hitrostjo v območju od 20 do 30 km/h. Ta takrat neobičajna rešitev (sedenje voznika in sopotnika nad spredaj vgrajenim pogonskim sklopom) je poskrbela za dober izkoristek prostora pri tem resnično kompaktnem predstavniku tovornjakov, furgonov in omnibusov, ki se je lahko pohvalil z 900 kilogrami nosilnosti ter solidno odmerjenim prostorom za tovor (volumen: 4,8 kubičnega metra), lahko pa so nanj obesili tudi dvoosno prikolico. Vse skupaj pa ni smelo biti težje od 1500 kilogramov. Za potrebe prevoza poštnih pošiljk so ustvarili tudi furgon različico s približno 1,3 kubičnega metra prostora za prevoz pisem, paketov in največ petih potnikov, poleg tega so izdelali tudi več omnibusov. V vsakega so lahko ‘stlačili’ največ 12 potnikov.

Za samodejno premikanje vseh izdelanih črnogorskih primerkov modela E so Čehi uporabili 4,6-litrski bencinski 4-valjni motor, ki je ob povezavi s 4-stopenjskim ročnim menjalnikom lahko mobiliziral 25,7 kW (35 KM) pogonske moči. Razpoložljivo pogonsko moč, speljano do zadnjega diferenciala, je zagotavljala veriga. Kot posebnost velja omeniti tudi ‘polne’ pnevmatike iz gume, ker so se na ta način lahko bolje izognili predrtju zračnic. Do podpisa pogodbe, ki je predvidevala dobavo šestih omnibusov, enega klasičnega tovornjaka in dveh posebnih poštnih vozil, je prišlo v juliju leta 1908, vsa vozila so Čehi Črnogorcem dobavili v novembru leta 1908. Črnogorska pošta jih je uporabljala do začetka (oktober leta 1912) prve balkanske vojne, ker so jih morali odstopiti takratni črnogorski vojski, ki jih je aktivno uporabljala do zmagovitega zaključka spopadov (maj leta 1913) s Turki. Nato so vsa vozila vrnili črnogorski pošti, ki jih je uporabljala vse do januarja leta 1916, ko je Črno goro okupirala avstro-ogrska vojska. Kmalu za tem so za vozili črnogorske pošte izginile vse sledi, po sedaj znanih informacijah se do danes ni ohranilo nobeno izmed vozil, ki jih omenjamo v tej zgodbi.

Vrednost tedanjih izdelkov znamke Laurin & Klement je prepoznal tudi Nikola I, črnogorski knez in njihov kasnejši kralj, ker je bil baje izredno zadovoljen z zanesljivostjo in uporabnostjo čeških transportnih sredstev. Zato je nekaj voznikov teh vozil takrat celo prejelo srebrna črnogorska odlikovanja …

 

Avtor: M.M., foto tovarna