By Pri znamki Porsche praznujejo letos uradnih 75 let obstoja, čeprav se je zgodba o tej prestižni avtomobilski znamki pričela odvijati že leta 1938, ko se je na sceni pojavil legendarni porsche 356 tip 64 ‘Berlin-Rom Wagen’, ki je nastal v samo treh primerkih. Njegovo športno poslanstvo je prekinila druga svetovna vojna …
Ferdinand Porsche se je v času nacizma lahko pohvalil z nadvse bleščečo kariero, predvsem zaradi zaslug pri razvoju prvega Volkswagnovega ‘hrošča’. Posledično je zasedel tudi direktorski stolček v enem izmed tedanjih obratov, kjer je nastajal ‘KdF (Kraft durch Freude)-Wagen’. Leta 1938 mu je tedanje nacistično ministrstvo za šport namenilo še dodatni ‘bombonček’ v obliki naročila za razvoj športnega avtomobila na tehnološki osnovi tedanjega ‘hrošča’, ki bi se udeležil vztrajnostne dirke na razdalji med Berlinom in Rimom, ker so nacisti želeli s tem demonstrirati solidarnost z italijanskimi partnerji (fašisti) iz kasnejšega zloglasnega trojnega pakta (podpisali so ga 27. septembra 1940), kjer so sodelovali tudi Japonci. Nastop prvega porscheja na prej omenjeni dirki, ki naj bi se zgodila leta 1939, je prekinil začetek (1. september 1939) druge svetovne vojne, posledično so vsi trije izdelani dirkalniki, ki so zaradi odlične aerodinamike kljub motorni podhranjenosti (1,1-litrski bencinski motor iz KdF vozila) lahko drveli s 160 km/h, pristali v rokah tedanjih prijateljev nacističnega režima. En primerek je ostal v lasti družine Porsche, drugega je dobil dr. Bodo Lafferentz (tedanji predsednik nacistične organizacije DAF (Die Deutsche Arbeitsfront)), tretji je pristal v rokah Hitlerjevega osebnega voznika (Jakob Werlin). Iz teh ‘semen’ je kasneje zrastla znamka Porsche.
Kako pomembo za uspeh znamke Porsche je bilo tedanje nacistično okolje, pa priča podatek o številu zaposlenih med letoma 1931 (ustanovitev podjetja Porsche, zaposlenih 12 ljudi) ter letom 1945 (skoraj 600 zaposlenih). Proti koncu leta 1944 je Ferdinand Porsche prejel uradno povelje (izdal ga je tedanji oborožitveni minister Albert Speer) o selitvi podjetja Porsche iz Stuttgarta, ker je bilo številnim Nemcem in Nemkam takrat že jasno, da je vojna za njih izgubljena. Novembrska selitev podjetja na novo lokacijo (Gmünd in Kärnten / Sovodenj na Avstrijskem Koroškem) je bila dokončana v nekaj tednih, tja je odšla približno polovica zaposlenih, ki so novo lokacijo opisovali kot ‘Vereinigten Hüttenwerken’, uradno so na tej lokaciji ustanovili podjetje Karnerauer Werke, ki za razliko od večine tedanjih nemških podjetij po nemški kapitulaciji leta 1945 ni odpustilo večine zaposlenih. Namesto tega je približno 200 zaposlenih iskalo način za preživetje in ponovni zagon proizvodnje, čeprav ob tem niso izdelovali avtomobilov, temveč predvsem traktorje, pogonske agregate za hidroelektrarne (tip 285 ‘Hydromotor’) ter žičniške pogone (tip 335). Konec leta 1946 je bilo v Porschejevem obratu v Gmündu zaposlenih 222 ljudi. Prvi povojni porsche (tip 356), ki so ga takrat uradno oglaševali kot ‘VW Zweisitzer Sportwagen’ (večino pomembnejših sestavnih delov je prispevalo KdF vozilo, odnosno njegove terenske različice …) se je pojavil v novembru leta 1946. Za to je zaslužen predvsem avstrijski konstruktor Erwin Komenda, človek, ki ga je uradna zgodovina znamke Porsche enostavno izbrisala iz našega kolektivnega spomina, čeprav je po mnenju številnih poznavalcev ravno on tisti, ki je poskrbel za nastanek tipične ‘Porsche-DNA’. Uradni rojstni dan prvega povojnega porscheja je 11. junij leta 1947, takrat so ga pričeli tudi uradno razvijati.
Prvi vozni test novega ‘Volkswagnovega dvosedežnega športnika’ so opravili 6. februarja leta 1948. Za krmilom vozila brez karoserije je sedel Ferry Porsche. V februarju leta 1948 so za novega športnika izdelali tudi prve pogonske sklope, ki v bistvu niso bili nič drugega kot obnovljeni pogonski sklopi rabljenih ‘Kübelwagen’ primerkov iz zaplenjenih skladišč, istočasno so pričeli ročno izdelovati tudi prve karoserije, aluminijasto pločevino za to dejavnost so dobili iz Švice, ker v povojni Avstriji ni bilo mogoče dobiti aluminija. 26. januarja leta 1948 so v Gmündu pridobili uradno dovoljenje za začetek testiranj njihovega novega izdelka, 8. junija leta 1948 so prvi vozni Porschejev prototip z uradno tovarniško oznako ‘Sport 356/1’ tudi uradno registrirali, ob tem je prejel par legendarnih registrskih tablic z oznakami K45286. Za prvo pravo promocijo tega avtomobila (predstavitev na območju Berna (Bremgarten)) so poskrbeli novinarji švicarske revije ‘Automobil Revue’ (ustanovljena leta 1906), ki je izšla 7. julija leta 1948. In ravno to številko te ugledne revije, kjer je nam neznani avtor ob opisovanju porscheja uporabil besedno zvezo ‘sportlich, aber alltagstauglich’, ki še danes uteleša filozofijo znamke Porsche, je dobil v roke tudi legendarni avtomobilski trgovec Max Hoffman, ki je posledično naročil prva dva primerka modela 356 za izvoz v ZDA. Tudi prvi kupec modela 356 prihaja iz Švice. Kupil ga je Peter Kaiser, nemški arhitekt iz Züricha, ki je zanj odštel 7.500 švicarskih frankov. Prvi, v Gmündu (tam je nastalo prvih 50 serijskih primerkov) izdelani porsche 356 se je lahko pohvalil s kompaktnimi karoserijskimi merami (dolžina: 386 cm, širina: 167 cm, višina: 125 cm) in lahkotnostjo (585 kg), o kateri lahko današnji vozniki porschejev samo sanjajo (sploh lastniki modelov iz aktualnega Porschejevega SUV programa …), posledično je za nastajanje športnega vzdušja zadostovalo že skromnih 35 KM (26 kW), ki jih je lahko mobiliziral obnovljeni 1,1 litrski ‘hroščev’ motor. Ob tem velja omeniti še eno posebnost prvega primerka modela 356, ker se lahko pohvali z zadaj sredinsko nameščenim pogonskim sklopom in ‘Trans-Axle’ zasnovo, njegovi serijski nasledniki imajo motorje v zadkih.
Peter Kaiser je kasneje povedal, da je imel porsche 356/1 odlično cestno lego in tudi povsem spodobne zmogljivosti (njegov porsche je imel približno 670 kilogramsko maso), grajal je edino vgrajeni zavorni sistem, ki po njegovi oceni ni bil zadosten, zato je samoiniciativno poskrbel za izboljšanje zavornih sposobnosti njegovega porscheja. Zanimiv pa je tudi naziv njegovega avtomobila, ki ga je znancem in prijateljem oglaševal kot ‘Pesco 356’, ker je želel vozilu zagotoviti nekaj italijanskega glamurja, vendar Ferdinandu Porscheju ta ideja sploh ni bila všeč. Po dodelavah, ki jih je izpeljal Peter Kaiser, je bil prvi porsche še hitrejši, istočasno pa tudi bolj dovzeten za razne okvare (veliko zvarov na karoseriji je popustilo), Kaiser se je zmrdoval tudi nad kvaliteto vgrajenih sedežev in na koncu tudi nad slabotnim pogonskim sklopom, zato se je od prvega porscheja ločil že po enem letu. Novi lastnik prvega porscheja je postal Augustin Schneider, švicarski avtomobilski trgovec, ki na začetku res ni vedel kaj naj počne s športnim avtomobilom tedaj neuveljavljene in popolnoma neznane avtomobilske znamke. Za rešitev njegovih zagat je leta 1951 poskrbela švicarska umetnica Elisabeth Spielhofer, ki je postala nova lastnica prvega porscheja, vendar samo za 6 mesecev. Tudi novi lastnik (dirkač Walter Hasler) se ni prav dolgo družil s prvim porschejem, ker ga je prodal v juniju leta 1952. Nova lastnica (Rosemarie Muff) je bila navdušena nad vozilom, grajala je edino svetilno sposobnost vgrajenih zunanjih svetlobnih teles, ker je oboževala nočne vožnje z odprtim dvosedežnikom. Zaslužna pa je tudi za dobro promocijo znamke Porsche, ker je s tem avtomobilom celo obiskala Španijo, kjer je postala prava senzacija in magnet, predvsem za moško publiko. V decembru leta 1952 se je zaključila tudi ta zgodba, ker je vozilo prodala novemu lastniku (Hermann Schulthess iz Züricha), ki je zanj odštel 3.500 švicarskih frankov.
Hermann Schulthess je v današnjih časih znan kot lastnik ene izmed največjih zbirk vozil znamke Porsche, ki je za časa njegovega življenja obsegala več kot 70 vozil, istočasno sta bila s prej omenjenim prvim lastnikom tega avtomobila (Peter Kaiser) tudi zelo dobra prijatelja, ki sta občasno tudi dirkala. V tem obdobju je bil porsche 356/1 ohranjen še v prvotnem stanju, kmalu se je to spremenilo, ker je gospod Schulthess v Zuffenhausenu naročil nov 1,5-litrski motor znamke Porsche ter bolj zmogljive zavore, za vse skupaj je takrat odštel 4.450 nemških mark. Za preobrat v zgodbi o prvem porscheju pa je poskrbela tudi prometna nesreča, ker je na nekem križišču v zadek Schulthessovega mirujočega porscheja priletel eden izmed tedanjih velikih 6-sedežnih oplov, ki je ob tem občutno preoblikoval aluminijasto karoserijo prvotnega porscheja. Popravilo karoserije in vozne šasije je potegnilo za seboj tudi spremembe pri oblikovanju (spremenjena podoba karoserijskih blatnikov in zadnjih svetlobnih teles), temveč tudi spremembe pri obutvi malega porscheja, ker so prvotno nameščena 16-pačna kolesa nadomestili s kompletom 15-palčnih koles. V marcu leta 1954 se je porsche 356/1 nahajal na uradnem servisu, kjer se je vanj zaljubil Anton Igoris, sicer lastnik serijskega porscheja 356 coupé 1500 N, ki je gospoda Schulthessa celo uspel prepričati v menjavo njunih avtomobilov. Že po nekaj dneh je novemu lastniku porscheja 356/1 postalo jasno, da je naredil napako, ker je bil tedanji velikoserijski porsche 356 s karoserijo iz jekla pač boljši od prvega izdelanega primerka modela 356. Kmalu zatem je obiskal gospoda Schulthessa in mu predlagal ponovno menjavo avtomobilov, vendar Schulthess ni bil pripravljen zamenjati avtomobila.
V maju leta 1956 je prvotni porsche 356/1 našel novega lastnika. Franz Blaser je ob tem poskrbel za kompletno obnovo vozila, ki ga je z veseljem uporabljal in se z njim pojavljal tudi na tedanjih srečanjih lastnikov vozil znamke Porsche. Na enem izmed takšnih srečanj ga je srečal tudi Ferry Porsche, posledično se je ikonični porsche 356/1 v maju leta 1958 vrnil v uradni objem znamke Porsche, zadovoljen pa je bil tudi Franz Blaser, ker je ob tej priložnosti prejel tudi nadomestilo v obliki povsem novega porscheja 356 speedster. Ob tej priložnosti velja povedati tudi to, da so se v Gmündu že med izdelavo prvega primerka modela 356 ukvarjali tudi z razvojem in oblikovanjem kasnejšega serijskega modela 356 (proizvodnja v Stuttgartu se je pričela odvijati šele 1. oktobra leta 1949). Za to je v prvi vrsti zaslužen danes s strani znamke Porsche uradno prezrti Erwin Komenda, ki naj bi ustvaril tudi model 550 spider, pomembno pa je vplival tudi na razvoj modela 911. Takrat so mu pri znamki Porsche za njegove zasluge pri nastanku modela 356 namenili samo skromno odmerjeno finančno nagrado (tako imenovani ‘Fairnessausgleich’), vse zasluge za nastanek in oblikovanje modela 911 pa je uradno požel Ferdinand Alexander (‘Butzi’) Porsche. Erwin Komenda nas je zapustil leta 1966, za njegovo dostojanstvo in priznanje pa se še vedno bori njegovi hči (Ingrid Steineck), ki je leta 2018 izgubila prvo sodno bitko z znamko Porsche (odnosno koncernom Volkswagen) glede uradnega priznanja zaslug njenega očeta pri razvoju ‘hrošča’ ter porschejev z oznakami 356 in 911.
Povezanost med znamko Porsche in Švico se je kasneje še povečala, zato so vodilni pri znamki Porsche celo razmišljali o zagonu proizvodnje avtomobilov v Švici, ker so gojili dobre vezi s švicarsko karoserijsko delavnico Beutler, kjer naj bi razvili odprte različice modela 356. Tako smo kasneje dobili prvih 5 odprtih porschejev 356. Tudi prvi uradni nastop znamke Porsche na kakšnem avtomobilskem salonu se je odvil v Švici, in to leta 1949 na tedanjem avtomobilskem salonu v Ženevi, kjer sta se mednarodni publiki predstavila ‘Gmünd-Coupé’ (356/2-001) za ponosnih 15.000 švicarskih frankov in pa ‘Beutler-Cabriolet’ (356/002) za 17.000 švicarskih frankov. Za razumevanje obeh prodajnih cen morate vedeti, da ste takrat v Nemčiji za povprečno družinsko hišo odšteli približno 30.000 nemških mark. Na koncu se Porsche ni preselil v Švico temveč v okolico mesta Stuttgart, kjer so leta 1949 naredili prve porscheje 356, in to v obratu karoserijske delavnice Reutter. Serijsko proizvodnjo so zagnali leta 1950. Za prvega serijskega porscheja ste leta 1950 morali odšteti približno 10.500 nemških mark.
