Švedsko utelešenje prestiža in elegance

Volvo 262 C by Bertone

V jeseni leta 1974 so Švedi prvič predstavili prestižni model iz serije 260, ki so ga kupcem ponujali kot 2-
(262) in 4-vratno (264) limuzino ter kot 5-vratni (265) karavan. Ker so bile švedske ambicije glede tega
prestižnega modela tesno povezane s kupci iz ZDA, so nujno potrebovali ‘pospeševalca prodaje’, zato so
takrat pri Italijanih (Bertone) naročili razvoj klasične kupe različice modela iz serije 260.
Je to res prvi prestižni kupe kot trdi hišna marketinška propaganda in nekateri ‘poznavalci’? Ne, prvi
resnično prestižni kupe znamke Volvo smo dobili že ob prihodu kupe modela 1800 E (leta 1971 je
nemški kupec za takšen kupe odštel 21.900 nemških mark). Še več denarja (25.150 nemških mark) so
Švedi zahtevali ob nakupu kultnega 3-vratnega ‘Shooting-Brake’ kombikupeja z oznako 1800 ES
„Schneewittchensarg“ (‘sneguljčina krsta’, nemško ljudsko ime). Za podobno vsoto denarja si je nemški
kupec leta 1971 lahko privoščil tudi tovarniško nadgrajeni porsche 911 2.0 E (25.980 nemških mark), za
manj denarja (22.980 nemških mark) je dobil osnovno 2.0 T različico modela 911.

Za tehnološko osnovo novega ‘notchback’ (stopničasta oblika zadka zaznamuje tudi veliko limuzin)
kupeja z oznako 262 C so Švedi uporabili obstoječo platformo 2-vratne limuzine (242 & 262), ki so ji
Italijani preoblikovali strešno konstrukcijo v klasični kupe maniri (za 75 mm nižja streha, vgradnja manjših zadnjih bočnih kabinskih oken, bolj položno vetrobransko steklo ter namestitev črne vinilne strehe zaradi marketinških želja po vzbujanju podobnosti s kabrioleti …), medtem ko ostajata dolžina in širina avtomobila bolj ali manj nespremenjeni. Enako velja tudi za medosno razdaljo, ki ni nič krajša kot pri 2- in 4-vratni limuzini. Tako smo leta 1977 v Ženevi dobili tedanje švedsko utelešenje prestiža in elegance (dolžina: 4880 mm, širina: 1710 mm, višina: 1360 mm, medosna razdalja: 2640 mm, masa avtomobila, pripravljenega na vožnjo: 1425 kg, pnevmatike: 185/70 HR 14), klasični 4-sedežni kupe visokega razreda, ki je zaradi visoke prodajne cene odgnal veliko kupcev.

Za odštetih 42.800 nemških mark je nemški kupec prejel razkošno opremljen in motoriziran kupe, kjer je bil vgrajeni 2,7-litrski ‘Douvrin V6’ bencinski motor edina možna izbira za kupce. Vgrajeni atmosferski
šestvaljnik je takrat predstavljal rezultat skupnega dela znamk Renault, Peugeot in Volvo. Kasneje so ga
vgrajevali tudi v kultnega športnika znamke DeLorean in pa v prve theme (lancia) V6. V švedskem
kupeju je vgrajeni ‘Euro V6’ motor (masa: približno 150 kg) lahko mobiliziral 103 kW (140 KM) pogonske
moči pri 6000 vrtljajih v minuti ter 208 Nm motornega navira pri 3000 vrtljajih. To so bili časi, ko so bili 5- stopenjski ročni menjalniki predvsem v domeni italijanskih proizvajalcev avtomobilov, medtem ko so Švedi še vedno uporabljali 4-stopenjske ročne menjalnike.

Bolj lenim kupcem so namenili tudi različico z vgrajenim samodejnim menjalnikom, vendar je kupec v
tem primeru doplačal od 1100 do 1600 nemških mark (odvisno od stopnje vgrajene opreme). Dodatnih
900 nemških mark so zahtevali za vgradnjo strešnega okna, so pa kupcem privoščili serijsko vgradnjo
večje količine usnja, klasičnega električnega paketa in klimatske naprave. Tako motoriziran Volvov kupe
je zaključil pospeševanje od 0-100 km/h v enajstih sekundah in na koncu navzlic oglati obliki drvel z
največ 180 km/h. Prestižno poslanstvo je veliki kupe poudarjal tudi s prestižu primerno odmerjeno
povprečno porabo (16,5 litra na vsakih 100 km), današnjih varčevalnih ‘TDI’ različic za namišljene
bogataše pa takrat niso poznali …

Kot posebnost modela 262 C velja omeniti tudi povezanost z rodno Švedsko, ker sta oba C strešna
stebrička okrašena s parom „Tre Kronor“ nacionalnih simbolov. Do začetka leta 1979 so imeli vsi izdelani
primerki tega kupeja črno obarvane vinilne strehe, kasneje so si kupci lahko omislili avtomobil brez tega
modnega dodatka. Takrat se je malenkostno spremenila tudi podoba zadka, ker je darovalec tehnološke
platforme doživel prenovo. Obstaja pa tudi 5 primerkov izdelanih kabrioletov, ki so nastali v podjetju
Solaire, predvsem zaradi potreb ameriškega tržišča. O temu pričajo tudi nameščeni prednji žarometi, ker
Američani v slučaju okvar ne zamenjajo žarnice, temveč kompleten žaromet.

Najbolj obsežna pomladitev tega kupeja se je zgodila v zadnjem letu proizvodnje, ko je prejel bolj
gracilno izražene odbijače ter nova zunanja svetlobna telesa. Poleg tega so vanj pričeli vgrajevati
posodobljen pogonski sklop (B 27 E), ki je uporabniku lahko ponudil 114 kW (155 KM) pogonske moči.
Švedi so na začetku kariere tega prestižnega modela pričakovali, da bodo v enem letu prodali približno
800 primerkov tega ekskluzivnega kupeja. Vendar je povpraševanje kupcev preseglo vsa pričakovanja.

Tako so Italijani v štirih letih proizvodnje namesto načrtovanih 3200 primerkov izdelali 6622 primerkov
tega kupeja, ki je zaradi majhnih proizvodnih kvot postal klasik in zelo iskan že za časa življenja.
Njegov naslednik (volvo 780) se je pojavil šele leta 1985. Še zanimivost. Za enako vsoto denarja (42.800
nemških mark) kot jo je nemški kupec leta 1978 odštel za kupe z oznako 262 C ste si takrat lahko omislili

BMW 733i (39.950 nemških mark, malenkostno več vas je ‘ožel’ prestižni kupe 630 CS – 43.900 nemških
mark) ali pa aristokratskega jaguarja v obliki 2-vratne kupe različice modela XJ6 4.2 (41.268 nemških
mark), malenkost več pa ste lahko odšteli tudi za prestižno limuzino znamke Mercedes-Benz z
aristokratsko modelno oznako 450 SE (43.310 nemških mark).

 

Priporočamo za vas...