By Leta 1961 so pri Volkswagnu predstavili svoj prvi velikoserijski kupe iz tedanjega evropskega srednjega razreda, ki predstavlja rezultat ‘ljubezenskega trikotnika’ (pri njegovem razvoju in izdelavi so sodelovala tri podjetja) in je poznavalcem vozil te znamke znan kot VW-Karmann Ghia tip 34.
Na nastanek ‘velikega karmanna’ (‘große Karmann’ alias ‘Razor Edge Ghia’) z uradno oznako tip 34 je v prvi vrsti zaslužen odličen prodajni uspeh ‘malega karmanna’ (‘kleine Karmann“), ki nosi uradno oznako tip 14 (karmann ghia 1200), ker je bila uporabljena kombinacija italijanskega oblikovanja in nemške velikoserijske tehnike zelo dobro sprejeta in čislana pri tedanjih kupcih avtomobilov. Začetek zgodbe o tem kupeju, ki so ga takrat primerjali s Porschejevim modelom 356, sega v leto 1959, ko sta se v Ženevi srečala Wilhelm Karmann in Luigi Segre (Carrozzeria Ghia), ker so pri Volkswagnu pred tem srečanjem na avtomobilskem salonu že odločili, da želijo leta 1961 na frankfurtskem salonu razveseliti kupce z novim serijskim kupe modelom, zasnovanim na tehnološki platformi novega modela tip 3 (1500 & 1600 ccm), v Braziliji je kasneje dobil ljudsko ime ‘Zé do Caixão’ alias ‘Coffin Joe’), ki so ga Nemci predstavili kupcem v istem letu (1961).
Srečanje, ki sta ga v Ženevi opravila Wilhelm Karmann in Luigi Segre je bilo zelo uspešno, ker je Italijan kmalu zatem po telefonu klical iz Ženeve v Torino, da naj pričnejo z realizacijo projekta, ki je dobil interno oznako ‘Lyon’. Prve skice novega kupeja, ki si jih je kasneje v Ženevi lahko ogledal tudi Wilhelm Karmann, so nastale zelo hitro, ker se je šef razvoja (Sergio Sartorelli) pri podjetju Carrozzeria Ghia z njimi prikazal že po treh dneh. Karmann je po ogledu skic potrdil nadaljnji razvoj avtomobila. Za zunanjo podobo prvih dveh prototipov, ki sta bila izdelana z nosilno konstrukcijo iz lesa, je poskrbel mladi Finec Tom Tjaarda, ki je ustvaril zunanjo podobo novega avtomobila v devetdesetih dneh dela, vendar se pri tem ni posvetoval s svojim šefom (Sergio Sartorelli), zato je na začetku prišlo do oblikovalskih in inženirskih trenj in kasnejših modifikacij oblike. Kljub temu je bilo tedanje vodstvo podjetja Carrozzeria Ghia (Giorgio Albert & Felice Mario Boano) prepričano v to, da bo prototip ustrezal okusom članov uprave družbe Volkswagen, zato so navzlic pomanjkanju vgrajenega pogonskega motorja (tudi donator tehnološke platforme, VW tip 3 se je v tem času nahajal še v prototipni fazi) pričeli z razvojem in oblikovanjem notranjosti potniške kabine, kar je bilo za tiste čase rahlo neobičajni postopek.
Vse to je na začetku leta 1960 pripeljalo do podpisa pogodbe o sodelovanju med Italijani in Nemci, ker so se pri Karmannu takrat pričeli pripravljati za zagon serijske proizvodnje. V aprilu leta 1961 so pri Volkswagnu prvič napovedali in pokazali fotografije petih novih serijskih različic modela tip 3, ki so znani kot: VW 1500/1600 limuzina (‘Stufenheck’ ali ‘notchback’), ‘fastback’ limuzina (v Braziliji znan kot TL), kabriolet, variant (karavan) in Karmannov kupe z oznako karmann ghia 1500 coupé. V oktobru leta 1962 so predstavili tudi kabrioletsko različico ‘velikega karmanna’, ki pa jo je Volkswagen ugasnil po samo 16 izdelanih primerkih. Vsi kabrioleti so takrat pristali v rokah nekaterih prodajalcev vozil znamke VW, do danes se ohranilo samo 6 takšnih originalnih kabrioletov. Obstaja pa tudi unikatni prototip z oznako tip 34 1600 TC ‘Fließheck’ (‘fastback’) iz leta 1964, ki pa ni nikoli dočakal serijske proizvodnje, ker so pri Volkswagnu leta 1965 zamrznili ta ‘fastback’ projekt, ki s svojo zunanjo podobo spominja na kasnejši velikoserijski audi 100 coupé.
Ko se je karmann ghia tip 34 leta 1961 pojavil na tržišču s prodajno ceno 8.750 nemških mark je bila njegova prodajna cena za 25 odstotkov višja od prodajnih cen modela tip 14 in odločno višja od najdražje karoserijske različice (variant) modela 1500/1600 za katero so Nemci leta 1962 od kupca zahtevali 6.700 nemških mark. Ta prestiž, ki ga je zagotavljala visoka, za tedanji srednji nemški sloj že zelo visoka cena, se odraža tudi pri proizvodnih številkah. V osmih letih proizvodnje so Nemci izdelali samo 42.498 primerkov ‘velikega karmanna’, kar je v primerjavi s proizvodnimi številkami ‘malega karmanna’ (tip 14, izdelanih 442.881 primerkov v obeh karoserijskih različicah) majhna številka. Za primerjavo morate vedeti, da je donator tehnološke platforme (VW 1500/1600 tip 3) zapustil proizvodnjo v precej večjih številkah), ker so izdelali približno 2,6 milijona primerkov.
Karmann Ghia tip 34 se je navzlic majhnemu tržnemu uspehu zapisal na posebno mesto v zgodovini avtomobilizma, ker gre za drugi (prvi je izdelek podjetja Porsche) serijski avtomobil, ki ga je proizvajalec opremil z električno pomičnim strešnim oknom. Njegov pravi naslednik se je pojavil v pomladi leta 1971, vendar ne v Evropi, temveč v Braziliji, kjer so Brazilci razvili zelo redki serijski kupe SP-1 (tehnološka platforma: tip 3), ki je leta 1972 dobil naslednika z oznako SP-2. V Evropi obstaja samo en primerek tega Volkswagnovega kupeja, čeprav so Brazilci do februarja leta 1976 naredili približno 10.000 primerkov. Edini evropski primerek modela SP-2 je pristal v lasti kasnejšega direktorja Volkswagnove tovarne (Kassel). Rudolf Leiding je leta 1968 prevzel krmilo brazilske podružnice, ob povratku pa ga je pripeljal v Evropo kot darilo za svojo ženo.
prispevek: Marko Miklavc, slike VW
