By Letos mineva že 55 let od prve predstavitve legendarnega Audijevega kupeja, ki je še vedno eden izmed
najbolj elegantno oblikovanih serijskih modelov te znamke, njegova ‘fastback’ zapuščina pa je vidna
predvsem pri aktualnih 5-vratnih ‘nekupejih’ kot sta A5 in A7 sportback, kjer pa je zelo močan tudi vpliv
prvega 5-vratnega kombilimuzinskega audija 100 avant.
»Pri evropskih podanikih Forda in General Motorsa smo se pred leti navadili na hitro in poceni potomstvo
karoserij. Nekaj bolj ali manj preprostih potez, ki od stilistov komajda zahtevajo kakšno večjo brihtnost,
od orodjarjev pa nekaj nadur pri izdelovanju kalupov za stiskanje pločevine – pa je program tovarne
razširjen še na kupe! Tak surogat je – tako lahko preberemo v prospektih – namenjen kupcu s posebnimi
zahtevami. Resnica pa je bila v večini primerov le ta, da je kupec odštel nekaj dodatnih bankovcev, ne da
bi dobil kaj prida več kot v ‘hitri zadek’ (fastback) potlačen zadnji, gornji del karoserije in po možnosti
nekaj manj zraka in prostora na zadnjih sedežih. Taki ‘športniki po sili’ so se kupcem kaj kmalu priskutili.«
Tako je ob testiranju audija 100 S coupé za tedanjo revijo Avto Magazin zapisal legendarni jugoslovanski
novinar Tom Pleterski, ker so tedanji novinarji za razliko od številnih aktualnih novinarjev razumeli pravi
pomen pojmov kot sta kupe in ‘fastback’ in posledično v vsakem štirikolesniku s ‘hitrim zadkom’ niso
prepoznali pravega kupeja, ker ‘hitri zadek’ ni nekaj, kar si lastijo samo kupeji, temveč splošna dobrina, ki
jo povezujemo tudi z limuzinami in kombilimuzinami. Zapis, ki ga je pred približno 55. leti ustvaril Tom
Pleterski, pa bi z lahkoto uporabili tudi ob opisovanju današnjih modnih 5-vratnih SUV ‘nekupejev’, ki v
resnici niso nič drugega kot ‘visoko nasajene’ 5-vratne kombilimuzine z rahlo potlačenimi strehami …
Za nastanek prvega serijskega audija s ‘hitrim zadkom’ je zaslužen predvsem Ludwig Kraus, tedanji
Audijev glavni konstruktor, ki kot pravi samski moški ni nikoli maral avtomobilov z več kot enim parom
bočnih vrat, zato je proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja ukazal hišnim oblikovalcem, da
ustvarijo kupe različico modela 100, ki so ga kupcem do takrat ponujali samo v dveh karoserijskih
različicah (2- in 4-vratna ‘notchback’ limuzina z identično medosno razdaljo: 2675 mm). Za
preoblikovanje klasične limuzine v elegantni kupe je bil zadolžen legendarni oblikovalec Hartmut Warkuß,
ki je zaključil kariero pri koncernu Volkswagen šele leta 2003. Če želite ustvariti pravi kupe, potem
morate spremeniti medosno razdaljo. Tega zlatega pravila glede oblikovanja pravih kupejev so se takrat
držali tudi Nemci, ker ima kupe občutno krajšo medosno razdaljo (2560 mm) in tudi krajšo (4398 mm)
karoserijo kot 2-vratna športna limuzina ter klasična 4-vratna limuzina (dolžina in medosna razdalja v
milimetrih: 4590 / 2675). Poleg tega je 4-sedežni kupe tudi nižji (limuzina/kupe: 1421/1370), ponuja pa
tudi manjši prtljažnik s ‘samo’ 500 litri prostornine. Med premium lastnostmi pa lahko omenimo višjo
poprečno porabo goriva (na testu revije ‘Auto, Motor & Sport’ je popil povprečnih 14,4 litra goriva), ker je
za premožne to povsem nepomembna kategorija. Za to je zaslužen vgrajeni 1,9-litrski bencinski
štirivaljnik, ki je uporabniku ob povezavi s 4-stopenjskim ročnim menjalnikom lahko ponudil 85 kW (115
KM) pogonske moči pri 5500 vrtljajih v minuti. Tako motoriziran 4-sedežnik je lahko dosegel največjo
hitrost 185 km/h (0-100 km/h: 10 sekund). Posebej pa velja omeniti tudi lahkotnost takšnega audija, ki je
v današnjih časih nekaj nepredstavljivega, ker znaša masa takšnega športnega kupe audija samo 1100
kg …
Za tiste, ki si leta 1969 niso mogli privoščiti elegantnega kupeja, so imeli pripravljeno 2-vratno športno
limuzino, ki je kupcu ponudila nekaj v stilu kupejev, čeprav ob tem 2-vratna limuzina ni bila nič cenejša od
4-vratnih bratov. Vendar vam 2-vratna limuzina ni mogla zagotoviti ekskluzivnosti kupeja, ki je zaradi
visoke prodajne cene privabil samo 30.787 od skupnih 827.000 kupcev audija 100 iz prve generacije.
Leta 1971 si je nemški kupec lahko omislil novi audi 100 že za 10.320 nemških mark, ob tem velja
omeniti, da je bila prodajna cena povsem enaka, ne glede na število karoserijskih bočnih vrat. Za
podobno vsoto denarja si je nemški kupec takrat lahko omislil novo 2-vratno športno limuzino znamke
BMW (1602, spiritualni predhodnik serije 3: 10.250 nemških mark). V obeh primerih je bil kupec deležen
iste pogonske moči (62 kW/85 KM). Za audi 100 S coupe je moral odšteti najmanj 14.400 nemških mark.
Za ta denar ste takrat dobili tudi nov BMW 2000 (4-vratna limuzina, spiritualni predhodnik današnje serije
5).
