By Ko je Zahodna Nemčija leta 1954 osvojila prvi naslov svetovnih prvakov v nogometu se je že odvijal t. i. nemški gospodarski čudež, ki je na ulicah številnih nemških mest postopoma ustvaril nekoliko drugačno sliko, ker so številne avtomobile (večinoma volkswagne…) pričeli nadomeščati bolj prestižni štirikolesniki različnih znamk iz srednjega in iz višjega srednjega razreda.
Pred tem Volkswagnov ‘hrošč’ ni imel statusa ‘ljudskega vozila’, ker si veliko Nemcev in Nemk devet let po končani drugi svetovni vojni še ni moglo privoščiti poštenega avtomobila. V tedanji poplavi različnih skuterjev, motociklov in raznih 3- in 4-kolesnih ‘Bubble car’ izdelkov (heinkel kabine, BMW isetta ‘Motocoupé’, messerschmitt kabinenroller, dornier delta, BMW lloyd goggomobil, zündapp janus ter modeli znamk kot so Brütsch, Champion, Maico, Kleinschnittger, Goliath, Condor, FMR in Fend …) so imeli prvotni Volkswagnovi ‘hrošči’ status resničnih ‘premium’ izdelkov, ker so nakup večjega in še bolj prestižnega avtomobila lahko izpeljali samo dobro stoječi podjetniki. Zato nas ne sme začuditi podatek, ki pravi, da je bil prestižni Oplov kapitän v sredini petdesetih let prejšnjega stoletja pravi ‘bestseller’, ker je zasedel tretje mesto na tedanji nemški lestvici najbolje prodajanih novih avtomobilov. Pred njim se je uvrstil še en tedanji dobro meščanski opel (rekord), medtem ko je na prvem mestu prodajne lestvice kraljeval tedanji Volkswagnov ‘hrošč’ (tip 11 in tip 1 / 1949-1957).
V tistih časih so bili prvič po končani drugi svetovni vojni zelo zadovoljni tudi v Stuttgartu, ker so z novim prestižnim modelom 300 limousine (W186, 1951-1957) pritegnili veliko petičnih kupcev in tudi tedanjo nemško politično elito, zato nosi ta prestižna limuzina ljudsko ime ‘Adenauer’, ker jo je zelo rad uporabljal Konrad Adenauer (zahodnonemški kancler med leti 1949 in 1963). Manj srečni so bili v Kölnu, ker pri evropski podružnici znamke Ford takrat niso imeli nemškega modela iz ‘Deutsche Business-Klasse’, zato so na tržišču merili moči z znamko Borgward. Kljub tem so bili pri znamki Ford dobro oboroženi, ker so na pomoč lahko poklicali ‘ameriško konjenico’ v obliki bolj prestižnih in večjih tedanjih severnoameriških modelov, čeprav so Nemcem ponujali tudi forde iz britanske in francoske produkcije (ford vedette, 1952-1954). Za popestritev tedanjega dogajanja v Kölnu je poskrbel Carl F.W. Borgward, ko je predstavil model hansa 1500 (1949-1954) ter premijski model hansa 2400 (1952-1958), tudi v ‘pullman’ različici. Kasneje je predstavil še športno isabello (1957-1961), ki so jo kupcem ponujali v štirih (2- in 4-vratna limuzina, 2-vratni kupe in kabriolet in 3-vratni karavan) karoserijskih različicah. Ta elegantni avtomobil, ki je nastajal na območju Bremna, je takrat simboliziral športnost, ker je lahko na avtocesti pustil za seboj večje avtomobile z vgrajenimi bencinskimi šestvaljniki. Poleg tega so hvalili tudi njegovo podvozje in posledično dobro lego avtomobila pri večjih hitrostih.
Zato so v Kölnu takrat pospešili razvoj bolj prestižnega modela na osnovi modela taunus 12M (tip G13 in tip G13RL / 1952-1962), ki je postal znan kot taunus 15M (tip G4B / 1955-1959). S tem dejanjem so lahko takrat v Kölnu znamki Opel speljali precej kupcev, ki so se pred tem ogrevali za model rekord, ker je bil taunus 15M s 40 kW (55 KM) pogonske moči ‘bliskovito’ hiter, sploh za tiste čase (0-100 km/h: 19 sekund). Tedanji, zelo ameriško oblikovani šestvaljni opel kapitän (1953-1955) in šestvaljni BMW 501 (1952-1958), ki je zaradi izrazite zaobljenosti karoserije dobil ljudsko ime ‘Barockengel’, sta bila v tem pogledu precej slabša, ker sta potrebovala 25 (opel), odnosno 27 (BMW) sekund za uspešen zaključek pospeševanja od 0-100 km/h. Še počasneje se je ‘film odvijal’ potnikom v Oplovem modelu olympia rekord (1953-1957) in mercedes-benzu (W105, W120, W121, W128, W180 I & II / 1953-1961), ki je zaradi filozofije pri izdelavi karoserije dobil ljudsko ime ‘ponton’. Potniki v oplu so za dosego cilja potrebovali 35 sekund, v dizelsko gnanem mercedesu z oznako 180 D (predstavnik tedanjega višjega srednjega razreda) so potrebovali celo 44 sekund …
Kdor je želel dosegati večje potovalne hitrosti si je omislil bencinsko različico tega modela, ki je nosila oznako 180, še bolj premožni so posegli po različici 220 a, ki je bila ‘oborožena’ z malim bencinskim šestvaljnikom (63 kW/85 KM), zaslužnim za doseganje tedaj sanjskih 150 km/h. Tedanji predstavnik Mercedes-Benzovega razreda E je privlačil predvsem ljudi, ki so želeli svetu pokazati svoj status in uspeh v poslovnem življenju. Temu primerno je bila izražena tudi prodajna cena, ker si je kupec za isti denar (12.500 nemških mark) lahko omislil skoraj dva Oplova olympia rekorda (spiritualni predhodnik današnje insignie). Za ljudi, ki niso želeli soditi v krog ‘nastopačev’ so v tistih časih poskrbeli pri znamki Opel, kjer so imeli za njih pripravljenega primernega štirikolesnega ‘kapitana duge plovidbe’, ki je res imel nekoliko manjši premijski status, nekoliko manj pogonske moči (50 kW/68 KM oziroma 52 kW/71 KM) in nekoliko nižjo prodajno ceno (9.660 nemških mark), vendar je znamki Opel zagotovil precej več zaslužka, ker so Nemcem prodali desetkrat več takšnih avtomobilov kot konkurenca (znamka Mercedes-Benz) iz Stuttgarta.
Povsem nasprotno se je dogajalo z BMW-jevim modelom 501, ki je lahko konkuriral mercedesu 220 a v primeru voznih zmogljivosti in udobja, vendar ga je pri tržnem uspehu ovirala prodajna cena, ki je bila višja kot pri konkurenci iz Stuttgarta, zato so Bavarci prodali precej manj prestižnih avtomobilov. Pri BMW-ju so takrat odreagirali s cenejšo in slabše opremljeno različico 501 B, vendar jim to ni več pomagalo, ker kupci niso nikoli vzljubili te nepremijske različice modela 501. ‘Wirtschaftskapitäne’ tedanjega časa so se lahko odločili tudi za prestižni borgward hansa 2400 s podobno prodajno ceno kot mercedes 220 a, vendar tedanja ‘schrägheck’ (alias ‘fließheck’ in ‘fastback’) limuzina, ki jo neresni novinarji danes tolmačijo kot ‘4-vratni kupe’ (odnosno ‘kupejevska limuzina’ …), ni privabila veliko kupcev, čeprav so jo kasneje ponudili tudi v bolj klasični ‘stufenheck’ (notchback) limuzinski različici, ki jo najdemo tudi pri nekaterih današnjih kupejih znamke BMW. V tedanji tekmi, ki jo je spodbudil gospodarski čudež, so sodelovali tudi nekateri Nemci iz DDR. Predvsem tisti, ki so bili zaposleni v nekdanjem obratu aristokratske znamke Horch, kjer je po končani vojni vzniknila znamka Sachsenring. Njihov prestižni model P 240 so prvič predstavili 30. junija leta 1954, vendar je imel tako visoko prodajno ceno (27.500 ‘DDR mark’), da je ostal rezerviran samo za tedanjo partijsko elito. Do konca leta 1959 je nastalo približno 1400 primerkov tega avtomobila.
Ja, svet se je takrat vrtel precej počasneje, ker večina omenjenih avtomobilov ni imela večje končne hitrosti (od 130 do 140 km/h) kot jo je premogla legendarna Zastavina ‘stoenka’ (največja hitrost: 135 km/h). V primeru ‘hrošča’ je bila ta hitrost še približno tretjino nižja, čeprav se je že takrat pokazalo, da vožnja avtomobila ni bila ravno poceni. Pred šestdesetimi leti je Nemec, ki se je na 650 kilometrov dolgo pot odpravil s ‘hroščem’, za ta podvig potreboval najmanj 110 tedanjih nemških mark, kar je takrat predstavljajo strošek v višini ene četrtine povprečne nemške plače. Temu primerno je bil izražen tudi uspeh tedanjega mercedes-benza 180 D, ker je s svojo varčnostjo na področju porabe pogonskega goriva že takrat privabil veliko kupcev.
Tedanje prodajne cene opisanih vozil v nemških markah:
– BMW 501 B: 12.680
– Borgward Isabella: 7.265
– Borgward Hansa 2400: 12.300
– Ford Taunus 15 M: 6.375
– (Horch) Sachsenring P 240: 27.500 (DDR)
– Mercedes-Benz 180: 9.450
– Mercedes-Benz 180 D: 10.300
– Mercedes-Benz 220 a: 12.500
– Opel Olympia Rekord ’55: 6.410
– Opel Kapitän: 9.660
Proizvedeni primerki:
– BMW 501 (1952-1954): 2.125
– Borgward Isabella/Hansa 1500 (1954): 11.150
– Borgward Hansa 2400 (11 / 1952 do 06 / 1955): 1.032
– Ford Taunus 15 M (12 / 1954 do 07 / 1958): 134.127
– (Horch) Sachsenring P 240 (1954-1959): 1.382
– Mercedes-Benz 180 (1954): 20.306
– Mercedes 180 D (1954): 15.532
– Mercedes-Benz 220 a (1954): 4.178
– Opel Olympia Rekord ’55 (1954): 103.484
– Opel Kapitän (1954): 44.259
Tehnični podatki:
– BMW 501 B: 2,0-litra, 6 valjev (53 kW / 72 KM)
– Borgward Isabella: 1,5-litra, 4 valje (44 kW / 60 KM)
– Borgward Hansa 2400: 2,3-litra, 6 valjev (60 kW / 82 KM)
– Ford Taunus 15 M (od 12 / 54): 1,5-litra, 4 valje (40 kW / 55 KM)
– (Horch) Sachsenring P 240: 2,4-litra, 6 valjev (59 kW / 80 KM)
– Mercedes-Benz 180: 1,8-litra, 4 valje (38 kW / 52 KM)
– Mercedes-Benz 180 D (Diesel): 1,8-litra, 4 valje (29 kW / 40 KM)
– Mercedes-Benz 220 a (w180 I): 2,2-litra, 6 valjev (63 kW / 85 KM)
– Opel Olympia Rekord ’55: 1,5-litra, 4 valje (29 kW / 40 KM)
– Opel Kapitän: 2,5-litra, 6 valjev (50 kW / 68 KM oziroma 52 kW/71 KM)
