By Naši spomini na Martina Misa segajo v sedemdeseta leta. Že takoj po preselitvi iz Ljubljane nas je z njim povezala skupna ljubezen do motornih koles. V njemu nismo spoznali le prijatelja, ampak tudi velikega poznavalca in ljubitelja motorjev. Vse skupaj se je največkrat dogajalo v njegovi delavnici za cerkvijo v Solkanu, okrog katere je največkrat testiral delovanje neštetih motornih koles. Njegova tekmovalna strast z motorji se je začela na Rallyu Sutjeska na Tjentištu, od koder se je vrnil tudi kot zmagovalec. Po ideji o začetku dirkanja s serijskimi motornimi kolesi MZ, je bil med prvim entuziasti in dirkači, ki so začeli s tekmovanjem v formuli MZ na Grobniku. Navdušenje nad dirkami ga je kaj kmalu pripeljalo do nakupa dirkalne Yamahe TZ 250 in udeležbi na resnejših dirkah za republiško in državno prvenstvo. Njegova znanja s področja strojništva in motoroznanstva so mu v veliki meri pripomogla pri izdelavi replik dirkalnih motorjev Aermachi alla d´oro, ki so kaj kmalu prihrumeli iz njegove delavnice v Solkanu in dosegala izjemne uspehe na dirkah starodobnih dirkalnikov. Na njegovo idejo je bil takrat ustanovljen tudi dirkaški team starodobnih dirkalnikov C.R.M.T.S. (Classic racing motorcycle team Silicanensis). Sledile so dirke s starodobnimi dirkalnimi motornimi kolesi Tomos. Njegovi uspehi z omenjenimi motorji na Italijanskih dirkališčih so polnili strani najuglednejših Italijanskih moto revij. Kot športni funkcionar je v veliki meri pripomogel k uspešni izvedbi avto moto prireditev, ki jih je organiziralo AMD Gorica. Bil je tudi velik zbiralec in poznavalec ur, katere je tudi popravljal in obnavljal. Tudi omenjena znanja so mu v veliki meri pripomogla k natančni in kvalitetni obnovi in popravilu motorjev.
Več kot deset let se je boril s Parkinsonovo boleznijo, a kljub temu do zadnjih ur njegovega življenja ni prenehal z vožnjo z motornimi kolesi in njihovo obnovo. Njegovo zadnje delo je bila obnova Moto Guzzija 500 sport 15, ki pa je ostala na žalost nedokončana.
V moto šport je vpeljal tudi sina Valentina, najprej z Yamaho PW 50 med starodobniki, sledile so dirke z radijsko vodenimi avto-modeli, nato gokartom, z motornimi kolesi Pit bike in nazadnje z motorji GP 0. Pri vsem tem mu je veliko podporo nudila tudi njegova žena Ivanka, brez katere bi bile vse te njegove sanje in dejavnosti težko uresničljive.
Martin, težko nam bo brez tebe.
Iskreno sožalje družini želimo Miran Mozetič in člani kluba AMD Gorica ter člani odborov SVAMZ.
