By Predelave vozil so od nekdaj del avtomobilske kulture. Lastniki so avtomobile in motorje prilagajali svojim željam, izboljševali vozne lastnosti ali odpravljali pomanjkljivosti, ki so jih prinašali čas in uporaba. Pri starodobnih vozilih pa se ob tem pojavi pomembno vprašanje: ali predelava še spoštuje zgodovinski značaj vozila ali pa poseže tako globoko, da vozilo izgubi svojo identiteto in kulturno vrednost.
Mednarodna organizacija FIVA, katere članica je tudi Slovenska veteranska avto-moto zveza, starodobna vozila razume kot kulturno dediščino, ne kot zamrznjene muzejske predmete. To pomeni, da določene predelave niso prepovedane, vendar morajo biti smiselne, zmerne in predvsem skladne s časom, v katerem je bilo vozilo izdelano in uporabljano. Ključno vodilo je preprosto: starejše ko je vozilo, manj sodobnih posegov je sprejemljivih.
Pri presoji se upošteva tako imenovano obdobje vozila, ki praviloma obsega leto izdelave in naslednjih petnajst let. V tem časovnem okviru so dovoljene predelave, ki so bile takrat tehnično mogoče in tudi dejansko uporabljene. Pri vozilih iz medvojnega obdobja se to časovno okno zaradi zgodovinskih okoliščin nekoliko podaljša. Če je bila določena sprememba izvedena v tem obdobju ali uporablja tehnologijo, ki je bila takrat na voljo, se praviloma šteje kot zgodovinsko ustrezna.
Mlajša zgodovinska vozila imajo zato nekoliko več manevrskega prostora. Vozilo iz devetdesetih let prejšnjega stoletja lahko sprejme takrat običajne izboljšave, kot so drugačna platišča, izboljšano vzmetenje ali sodobnejši avdio sistem tistega časa. Težava nastane, ko se na vozilo vgrajuje tehnologija, ki je nastala desetletja kasneje in povsem spremeni njegov značaj, na primer sodobni digitalni zasloni ali svetila, ki s časom nastanka vozila nimajo nobene povezave.
Pri starejših vozilih so merila strožja. Vozilo iz šestdesetih let lahko še sprejme nekatere zgodnje elektronske rešitve, pri predvojnih vozilih pa mora prevladovati mehanski značaj. S starostjo se poudarek vse bolj premika od udobja in uporabnosti k zgodovinski verodostojnosti in tehnični avtentičnosti.
Da bi bila presoja jasna in poštena, Tehnični kodeks FIVA uvaja tako imenovano pravilo dveh sistemov. Vozilo ima več ključnih tehničnih sklopov, kot so motor, zavore, vzmetenje ali krmilni mehanizem. Sodobni posegi, ki ne sodijo v obdobje vozila, so dovoljeni največ na dveh takšnih sklopih. Če jih je več, vozilo ne izpolnjuje več pogojev zgodovinskega vozila in ga je treba delno vrniti v zgodovinsko ustrezno stanje. Namen tega pravila ni kaznovanje lastnikov, temveč zaščita zgodovinske identitete vozil in preprečevanje zlorab sistema.
Posebej občutljivo vprašanje je menjava motorja ali pogonskega sistema. Popolna zamenjava, na primer iz bencinskega v dizelski ali celo električni pogon, danes praviloma ni sprejemljiva, saj pomeni globok poseg v konstrukcijo in značaj vozila. Izjema so le primeri, kjer je bila takšna predelava izvedena že pred tridesetimi leti in je dokumentiran del zgodovine konkretnega vozila.
Če so posegi tako obsežni, da se spremenijo temeljne konstrukcijske lastnosti vozila, lahko to vodi celo do izgube njegove prvotne identitete. V takem primeru vozilo ni več obravnavano kot zgodovinski primerek iz določenega obdobja, temveč kot sodobna rekonstrukcija, kar ima tudi pravne in administrativne posledice.
Tehnični kodeks FIVA tako ne postavlja togih prepovedi, temveč ponuja razumen okvir. Omogoča, da zgodovinska vozila ostanejo vozna in uporabna, hkrati pa varuje njihovo kulturno in tehnično verodostojnost. Prav v tem ravnotežju med uporabo in spoštovanjem preteklosti je bistvo odgovornega ohranjanja avtomobilske in motociklistične dediščine.
