V analih avtomobilistične zgodovine najdemo veliko slavnih dirkalnikov. Nekateri so postali slavni zaradi doseženih zmag na dirkalnih stezah. Pri drugih občudujemo njihovo tehnološko odličnost in inovacije, nekatere pa povezujemo s slavnimi vozniki. Obstajajo pa tudi dirkalniki, ki so postali slavni iz povsem drugačnih razlogov.
Eden takšnih dirkalnikov je tudi legendarni maserati 420/M/58 z dodatno oznako ‘Eldorado Special’, ker simbolizira prvi dirkalnik v celotni zgodovini evropskega avtomobilskega športa, ki je bil ob nastopanju na dirkah opremljen z logotipi in odet v sponzorske barve podjetja, ki ni imelo prav nobene zveze z avtomobilsko industrijo. Zaradi tega lahko v tem primeru govorimo o pionirski vlogi italijanskega podjetja Toseroni na področju sodobnega avtomobilskega marketinga. Gre za majhno družinsko podjetje, ki je bilo takrat v Italiji znano predvsem po odličnih sladoledih njihove blagovne znamke Eldorado. Pomembno vlogo pri nastanku tega unikatnega maseratija pa je imela tudi predhodna odločitev vodilnih pri znamki Maserati, ker so se lastniki znamke po osvojitvi naslova svetovnega prvaka Formule 1 v letu 1957, ki jim ga je privozil Juan Manuel Fangio, odločili, da leta 1958 ne bodo več uradno sodelovali na tedanjih dirkah, ker so se v tistem obdobju želeli bolj posvečati razvoju in proizvodnji serijskih športnih avtomobilov.
Za rojstvo tega maseratija je zaslužen predvsem tedanji lastnik (Gino Zanetti) podjetja Toseroni, ker je želel znamko Eldorado predstaviti tudi ljubiteljem sladoleda onkraj italijanskih meja. Priložnost za to se mu je ponudila že na začetku leta 1958, ko so Italijani (Automobile Club d’Italia) napovedali organizacijo in izvedbo mednarodne vztrajnostne dirke (dolžina: 500 kopenskih milj) z naslovom “Trofeo dei due Mondi” (dirka dveh svetov), ki se je kasneje (29. junija leta 1958) odvila na dirkalni stezi dirkališča Monza. Ob tej priložnosti je Zanetti obiskal Modeno, ker so tam še vedno podpirali dirkalne nastope privatnih posadk in voznikov. Takrat se je dogovoril za izdelavo unikatnega dirkalnika, ki bi ustrezal pogojem na prej omenjeni dirki, ki je poznavalcem znana tudi kot ‘Monzanapolis 500’. V samo nekaj mesecih dela je legendarni hišni konstruktor (Giulio Alfieri) ustvaril model ‘Edorado’, ki predstavlja hišno sestavljanko, ker so pri njegovi izdelavi uporabili tudi sestavne dele dveh zelo uspešnih tekmovalnih maseratijev (modela 250F in 450S).
Za osnovo projekta Eldorado je Alfieri uporabil nekoliko spremenjeno tehnološko platformo izredno uspešnega modela 250F, ki se na koncu ni ravno najbolje izkazala, ker so jo morali pripraviti na stresne pogoje na tedanji betonski tekmovalni stezi v Monzi. Posledično ima veliko več ojačitev kot pri modelu 250F, omenjajo pa tudi posledično neskladno velikost avtomobila, ki ga je premikal modificiran pogonski sklop maseratija 450S. Čeprav se je Alfieri takrat odločil za zmanjšanje razpoložljive delovne prostornine (namesto 4,5 litra je ustvaril različico s samo 4,2 litra) pri vgrajenem V8 pogonskem sklopu, je bencinski atmosferski 8-valjnik lahko uporabniku ponudil 410 ‘bhp konj’ (415 KM / 305 kW) pogonske moči pri športno zdravih 8.000 vrtljajih v minuti. Kot zanimivost velja omeniti 9-centimetrsko zamaknjenost pogonskega sklopa (motor + menjalnik) proti levi strani vozila, medtem ko je voznik nameščen na desni strani. S tem so poskrbeli za bolj optimalno razporeditev mase ter za boljšo prilagojenost stezi v Monzi, kjer so dirke potekale v smeri, ki je nasprotna vrtenju kazalcev na urah. Karoserijo iz aluminija so izdelali v karoserijski delavnici Fantuzzi.
Danes povsem nepredstavljivi sta tudi samo dve menjalni prestavi pri vgrajenem menjalniku ter odsotnost diferenciala na zadnji pogonski osi. Zanimiva je tudi obutev te ‘sladoledne zverine’. Lahki Eldorado (masa avtomobila: 758 kg) počiva na različno odmerjenih parih koles. Spredaj so uporabili 16-palčni pnevmatiki s širino 7,6 palca (širina ene pnevmatike), zadaj je nameščen set 18-palčnih pnevmatik s širino osmih palcev (širina ene pnevmatike). Dobavilo jih je podjetje Firestone (tip ‘Speedway Special’). V pnevmatikah pa je za ustrezen tlak že takrat poskrbel lahki plin helij. Ko se je takšen maserati 29. junija leta 1958 pojavil na dirki ‘Monzanapolis 500’, ga je ‘pilotiral’ legendarni britanski dirkač Stirling Moss, ki je bil na prvi tretjini dirke na stezi ‘Milanese speedway’ uvrščen na 4. mestu, po dveh tretjinah pa je pristal na solidnem petem mestu. Vendar ga tudi tokrat ni spremljala sreča, ker se mu je med vožnjo po grobi podlagi ovalnega betonskega dirkališča zlomil drog volanskega obroča, zelo neprijetna zadevo na kraju, kjer so vozila dosegala povprečno hitrost 265 km/h. Moss je imel v tem primeru izredno srečo, ker je ob trčenju z zaščitno ograjo razbil samo dirkalnik in odkorakal skoraj nepoškodovan. Čeprav je ta dirka po vzoru severnoameriških dirk na ovalih takrat pritegnila veliko pozornosti javnosti, jo niso nikoli več ponovili. Namesto tega so ta Maseratijev dirkalnik, ki je lahko dosegel največjo hitrost 350 km/h, uporabili še nekajkrat na ameriških ovalih, vendar so ga ob tem prebarvali in tudi spremenili zunanjo podobo. To je je že druga zgodba.
Primerek na fotografijah predstavlja totalno restavrirani primerek, ki so ga povrnili v prvotno stanje. Ta evropski pionir odpravljanja nacionalnih simbolov (pred tem so bili dirkalniki obarvani samo v karoserijske barve, ki so predstavljale določene narode …) v avtomobilskem športu je danes del slavne privatne zbirke (Panini Collection), ki domuje v mestu Modena.