By Letos mineva že približno 60 let od prve predstavitve legendarnega švedskega kupeja (P 1800), ki je kasneje prejel še sorodnika v obliki kombikupeja 1800 ES, ki je še vedno edini pravi predstavnik švedskih ‘Shooting Brake’ avtomobilov.
Zgodba o tem legendarnem športnem modelu znamke Volvo se je pričela odvijati leta 1957, ko se je Helmer Pettersson, tedanji Volvov svetovalec pričel ukvarjati z idejo o serijskem športnem avtomobilu znamke Volvo. Anekdota, povezana z nastankom tega športnega avtomobila pravi, da je imel Pettersson sina z imenom Pelle, ki je bil takrat na študiju industrijskega oblikovanja v ZDA, kjer ga je zasnubila italijanska oblikovalska hiša Frua. Italijani so bili takrat že pod nadzorom oblikovalske hiše Ghia, ki ni smela direktno sodelovati s Švedi, ker so imeli Italijani že sklenjeno pogodbo z nemškim koncernom Volkswagen.
V juliju leta 1957 se je pred Volvovo prvo interno žirijo znašlo pet različnih prototipov, ker so Italijani pokazali 4 prototipe (dva je prispevala Ghia in dva Frua), Petterssonov sin Pelle pa je pokazal svojo verzijo. Ker se je Pietro Frua navdušil nad študentovim prototipom mu je predlagal izdelavo novega prototipa (kasneje znan kot X1) pod patronatom znamke Frua. Pelle Petterson je sprejel ponudbo, čeprav nerad, ker so Italijani hoteli, da njihove prototipe približa podobi svojega izdelka. V avgustu so vseh 5 prototipov pokazali tedanjemu vodstvu podjetja Volvo. Tedanji podpredsednik Gunnar Engellau je pristopil do prototipa znamke Frua, ki ga je ustvaril Pelle Petterson in dejal: ”hočem tegale”. S tem dejanjem je blagoslovil pričetek nadaljnjega razvoja, ki je kasneje (leta 1960) privedel do svetovne premiere na tedanjem avtomobilskem salonu v Bruslju in v New Yorku.
Nekaj zaslug za nastanek 2+2 kupeja znamke Volvo pa imajo tudi takratni novinarji, ki so nekje izvohali podatek, da Švedi pripravljajo nov športni avtomobil. Ker se je vodstvo znamke Volvo balo posledic, ki bi nastale ob zanikanju te informacije, je moral Helmer Pettersson hitro najti nove proizvodne kapacitete za najavljeni kupe. Šved se je takrat obrnil na nemško podjetje Karmann, vendar je Volkswagen poskrbel za negativni odgovor. Drugi odposlanec, Raymond Eknor je dobil podobna navodila glede iskanja proizvajalca, ki jih je tedanji Volvov predsednik uprave G. Andersson podkrepil s stavkom: ”You must take into consideration that we must build the car in a country where I can play golf.”
Zato je Eknor leta 1958 obiskal Veliko Britanijo in se najprej ustavil pri znamki Bristol Cars, kjer so ga takrat zavrnili. Nato je obiskal podjetje Jensen, kjer so izdelovali karoserije za modele znamke Austin-Healey. Ta obisk je Eknor v decembru leta 1958 okronal s podpisom pogodbe, ki je predvidevala, da bodo Britanci (Jensen in podjetje Pressed Steel) letno izdelali 10.000 karoserij novega kupeja. Na začetku kariere je bil novi kupe (dolžina: 4400 mm, širina: 1700 mm, višina: 1280 mm, medosna razdalja: 2450 mm, masa: 1070 kg) deležen veliko brezplačne publicitete, za pravi marketinški ‘boost’ pa je poskrbela vloga v britanski TV seriji ‘The Saint’, kjer je novi P 1800 prevzel vlogo prevoznega sredstva glavnega junaka, upodobljenega s strani slavnega britanskega filmskega igralca. V resnici so producenti TV serije želeli, da ‘svetnik’ (Roger Moore) vozi Jaguarjev E-type, vendar ga Jaguar ni uspel dobaviti. Ker vodilni pri Volvu kasneje niso bili najbolj zadovoljni s kvaliteto britanskih karoserij so leta 1963 po približno 6000 izdelanih primerkih izničili pogodbo s Britanci in proizvodnjo preselili na Švedsko, kjer se je zaključila leta 1973 po približno 40.000 izdelanih kupejih in približno 8000 izdelanih kombikupejih (1800 ES).
Pod motornim pokrovom tega kupeja sta lahko delovala dva različna bencinska agregata. Prve serijske modele, ki s svojim izgledom niso bistveno odstopali od predstavljenega prototipa, je premikal 1,8-litrski štirivaljnik, ki je uporabniku lahko ponudil 100 ‘konj’ (74 kW) pri 5500 vrtljajih v minuti, izvedba S iz leta 1966 pa premore že 115 KM (85 kW). Leta 1969 dobi kupe 2,0-litrski štirivaljni motor, ki je tekom vgrajevanja lahko razvil od 124 (91 kW) do 135 (99 kW) KM (odvisno od letnika in načina ‘dobave’ goriva (uplinjač ali vbrizgavanje)) pri 6000 vrtljajih v minuti. Ta pogonski agregat je dobila tudi leta 1971 predstavljena kombikupejevska različica 1800 ES, ki je Nemcem znana kot ‘Schneewittchensarg’, (‘Sneguljčina krsta’) Švedi pa so ji rekli ‘Jaktvagnen’ (lovska ‘kočija’). Po podatkih iz leta 1971 je ta švedski ‘Shooting Brake’ (višina: 1285 mm, masa: 1175 kg) s 124 KM (91 kW) dosegel največjo hitrost 200 km/h in zaključil pospeševanje od 0-100 km/h v devetih sekundah. Za kupe so Švedi leta 1971 od nemškega kupca pričakovali 21.900 tedanjih nemških mark, za športni karavan 1800 ES pa še nekoliko več (25.150 DM). Za podoben denar je kupec v Nemčiji takrat lahko kupil porsche 911 T targa (25.200 DM).
