Leta 1968 se je na sceni pojavila nova bavarska limuzina, ki je temeljito pretresla tedanji nemški ‘Oberklasse’ (visoki ali višji razred) segment, ker je to prvi serijski BMW, ki je takrat povzročil ‘prebeg’ številnih nemških zvezdnikov, politikov in ostalih pomembnih Nemcev in Nemk v objem znamke BMW.
Zgodba o tem prestižnem BMW-ju spominja na egipčansko legendo o Feniksu, ker je BMW E3 zelo uspešno obudil BMW-jevo tradicijo prestižnih hišnih ‘baročnih angelov’ (limuzini z oznakama 501 in 502), ki se v pogledu prodajnih številk niso mogli kosati s podobnimi izdelki znamke Mercedes-Benz, njihova nerentabilna proizvodnja pa je konec petdesetih let prejšnjega stoletja skoraj ‘potopila’ znamko BMW. Splovitev nove admiralske ladje znamke BMW v letu 1968 je potekala v precej bolj ekonomsko zdravih okoliščinah, BMW-jev ‘Großwagen’ (‘veliko vozilo’ – uradni hišni opis modela E3) je takrat požel ogromno simpatij v javnosti, veliko novih simpatizerjev pa je prišlo tudi iz sveta nemške estrade in politike. Med prvimi, ki so poskrbeli za dobro promocijo in sprejem velike nemške limuzine (dolžina: 4700 mm, širina: 1750 mm, višina: 1450 mm, medosna razdalja: 2692 mm, prtljažnik: 650 litrov), ki bi jo marketinški strokovnjaki v današnjih časih izredno ‘dobro rejenih’ serijskih avtomobilov po vsej verjetnosti označili za ‘kompaktni model’, je takrat izstopal tedanji nemški kancler Willy Brandt, ki si je takšnega BMW-ja omislil kot lastno transportno sredstvo.
Temu zgledu so kmalu sledili tudi ostali nemški pomembneži, ki so pred tem prisegali samo na izdelke znamke Mercedes-Benz. Za to je bila zaslužna tudi premišljena marketinška poteza (za javnost zaprta predstavitev modela E3 pred tedanjimi najvplivnejšimi predstavniki nemške politike …), ki so jo Bavarci izvedli pred pričetkom prodaje modela E3. S tem so sprožili tudi apetite nemških politikov po uradnih reprezentančnih verzijah modela E3 z nekoliko daljšo (+ 100 mm) medosno razdaljo, ki je poskrbela za več prostora za pomembne potnike v drugi sedežni vrsti. V Nemčiji je pred prihodom BMW-ja E3 obstajal legendarni nemški pregovor: „Wer von Mercedes zu einer anderen Marke wechselt, steigt ab”, ki v bistvu govori o prehodu ‘prebežnikov’ (nekdo, ki zamenja znamko avtomobilov) iz konja na osla. Po prihodu velike bavarske limuzine se je kmalu pojavil nov nemški pregovor: „Wer von Mercedes zu BMW geht, steigt um.”, ki je potencialne interesente spodbujal k menjavi avtomobilske znamke, ker so lahko ‘osla’ (izdelki znamke Mercedes-Benz) lahko končno zamenjali za ‘pravega konja’ (izdelki znamke BMW). BMW E3 je imel v tedanjih časih status avantgardnega avtomobila, ker je zavračal ‘Protz und Prunk’ (nastopaštvo …) ideale preteklosti, ki so jih do takrat uveljavljali prestižni avtomobili (danes so nastopaške vloge predvsem v rokah grotesknih ‘SUV coupe’ igralcev kot je BMW X6 in podobni …).
Leta 1968 so bile zaradi številnih družbenih sprememb v modi enostavne in čiste linije brez nepotrebnega nastopaštva, ki jih je BMW E3 utelešal odlično. Tega recepta so se takrat držali tudi pri znamki Mercedes-Benz, slabše so jo v tistih časih odnesli veliki Oplovi ‘sveti trije kralji’ (modelni trio ‘KAD’), ker je prestižnim modelom kapitän, admiral in diplomat takrat odzvonilo, odnosno so dobili precej bolj nepomembne vloge v nemški družbi. ‘Understatement’ pristopa pri oblikovanju so bili takrat deležni tudi tedanji mercedes-benzi iz razreda S ter konkurenti v obliki prvega modernega prestižnega modela znamke Volvo (tip 164) in roverji V8 (V8 različica modela 2000). V istem letu kot BMW E3 se je pojavila tudi legendarna britanska ‘velika mačka’ (jaguar XJ), ki je BMW-ja prekašala v pogledu prestiža, medtem ko mu na izvedenih primerjalnih testih ni mogla ravno najbolj uspešno slediti, ker je bila precej manj agilna (posledica približno 400 kilogramov dodatne mase …) in priročna. In ravno to ter vgradnja vrstnega bencinskega šestvaljnika z legendarno mirnim tekom sta bila ključna elementa za uspeh modela E3, ker je ta avtomobil za svojo velikost neverjetno lahek (masa avtomobila: samo 1300 kg!) in posledično tudi veliko bolje vodljiv od podobnih ‘težkokategornikov’ s podobno odmerjenimi pogonskimi sklopi. Lahka gradnja pa je prinesla tudi nižjo povprečno porabo goriva (10,7 litra (uradna poraba), testna poraba: 16 litrov na 100 km) kot pri konkurentih.
Že osnovno motorizirani (2,5 litra, 110 kW/150 KM pri 6000 vrt./min.) BMW E3 (0-100 km/h: 9,8 sekunde, največja hitrost: 189 km/h) je z lahkoto (- 4 sekunde pri pospeševanju od 0-100 km/h …) ugnal občutno (+ 300 kubičnih centimetrov delovne prostornine) bolje motoriziranega predstavnika jaguarja XJ 2.8 ali pa podobno motoriziranega mercedes-benza 280 SE, čeprav je bil ob tem približno 20 odstotkov cenejši od izdelka znamke Mercedes-Benz. Že v naslednjem letu (jesen leta 1969) so Bavarci predstavili močnejšo različico modela E3, ki jo je krasila oznaka 2800 (125 kW/170 KM pri 6000 vrt./min.). Ta različica je v povprečju na vsakih sto kilometrov porabila samo dodatnega pol litra bencinskega goriva, čeprav je lastnikom ponujala še več prestiža in za tedanji čas vrhunske vozne lastnosti in zmogljivosti (0-100 km/h: 9,4 sekunde, največja hitrost: 200 km/h). Leta 1971 so Bavarci ponovno dvignili merila s predstavitvijo različice modela E3, ki je bila tokrat okrašena z oznako 3.0 S Limousine (132 kW/180 KM pri 6000 vrt./min.), ki se je lahko pohvalila s še več udobja in izboljšanimi zmogljivostmi (0-100 km/h: 8,6 sekunde, največja hitrost: izmerjenih 211 km/h na testu revije AMS). Kasneje so predstavili še različico 3.0 Si (147 kW/200 KM), ki je lahko dosegla največjo hitrost v območju 215 km/h. S takšnimi rezultati se je 6-valjni BMW z lahkoto kosal z avtomobili, ki so imeli pod motornimi pokrovi skrite bencinske V8 in V12 motorje.
BMW-jev vrstni šestvaljnik se je lahko pohvalil tudi z ogromno zalogo (od 211 do 300 Nm motornega navora), več kot britanski V8 konkurent znamke rover in približno enako kot primerljiv V8 motor znamke Mercedes-Benz. Leto 1971 je pomembno še iz enega razloga, ker se je takrat spremenila tudi zunanja podoba velika BMW-ja. Pri tem je imel veliko vlogo tedanji modni trend obvezne črnine, ki so ji takrat namenili športno vlogo, zato imajo serijski primerki modela E3 po letu 1971 na karoseriji občutno manj sijoče kovine in več črno obarvanih karoserijskih detajlov. Model E3 so zelo dobro sprejeli tudi kupci iz ZDA, najbolj čislan pri kupcih pa je postal leta 1972, ker serijska proizvodnja ni mogla dohajati povpraševanja kupcev. Za zasuk v uspešni karieri modela E3 je poskrbela prva svetovna naftna kriza (1973/1974), ker kupci niso več iskali zmogljivosti temveč varčnost. BMW-jev tedanji odgovor predstavljajo modeli E3 z oznakami 3.3 L in 3.3 Li (daljša medosna razdalja), ki so si s 300 Nm razpoložljivega motornega navora lahko privoščili prehod od športno do prestižno orientiranih limuzin (limuzina s šoferjem), ker je imelo udobje tokrat prednost pred zmogljivostmi. Za takšno limuzino so Nemci leta 1974 zahtevali približno 46.500 nemških mark, več kot za primerljivo limuzino znamke Mercedes-Benz, kar kaže na spremenjena pravila igre, ker BMW v tem primeru ni več ‘underdog’, temveč vodja tropa …
Kariera modela E3 se je zaključila leta 1977 s prihodom naslednika v obliki prve serije 7. Do takrat so Nemci dostavili kupcem točno 92.415 primerkov različice 2500 ter 39.056 primerkov različice 2800. Najredkejši pa so predstavniki modela E3 z oznako 3.3 Li, ker je nastalo samo 1401 primerkov te prestižne limuzine, ki je z športno nastrojenimi voznimi lastnostmi in zmogljivostmi lahko zasenčila veliko tedanjih kupejev. Obstaja pa tudi pristna kupe različica te limuzine, ki ima kultni status med ljubitelji vozil te znamke, veliko jih je celo prepričanih, da je BMW E9 najlepši serijski BMW vseh časov. Zato se mu bomo posvetili v kakšni izmed prihodnih zgodb o legendarnih BMW-jih.