55 let Volkswagnovih SUV kabrioletov

Točno 50 let (leta 2019) po prvi uradni predstavitvi legendarnega, terensko orientiranega volkswagna (tip 181/182) se je obiskovalcem avtomobilskega salona v Frankfurtu predstavil njegov spiritualni naslednik v obliki serijske kabrioletske različice SUV modela T-roc, ki so jo Nemci napovedali že leta 2016.

Za nastanek modela 181/182 je kriv predvsem splet okoliščin v tedanji ‘BRD’, ker so se zahodni Nemci, oziroma njihova armada, na sredini šestdesetih let prejšnjega stoletja znašli v težavah glede oskrbe s primerno količino lahkih terensko prehodnih vojaških vozil. Za nastalo situacijo je bilo krivo predvsem tedanje vodstvo znamke Audi, ker so se v Ingolstadtu odločili, da leta 1968 ustavijo proizvodnjo terensko orientiranega vojaškega modela MUNGA (Mehrzweck UNiversal Geländewagen mit Allradantrieb), ki so ga krasili logotipi znamke DKW. Najprej so Nemci računali na to, da bi skupaj še z nekaterimi NATO državami skupaj razvili tako imenovani ‘Europa-Jeep’, vendar niso nikoli realizirali te ideje.

Rešitev za njihove težave so razvili v Wolfsburgu, kjer so leta 1968 predstavili njihov pogled na zadevo, ki je močno spominjal na podobne izdelke (tip 82 (Kfz.1)) znamke Volkswagen v času druge svetovne vojne. Nemški terensko orientirani ‘Lückenbüßer’ (nadomestek) je ob tem prejel uradno dodatno modelno oznako ‘Kurierwagen’ (kurirsko vozilo), ker z oznako (‘Kübelwagen’), ki si jo kot naslednik nekdanjih Volkswagnovih vojnih modelov dejansko zasluži, niso želeli obujati spomina in povezav z nacisti. Kljub temu so številni Nemci in Nemke opazili podobnost, posledično je tip 181/182 prejel nemško ljudsko ime ‘Kübel’ (vedro), čeprav je znan še po številnih drugih imenih in oznakah (‘Trekker’ (Velika Britanija), ‘Safari’ (Mehika), ‘Pescaccia’ (Italija), ‘Camat’ (Indonezija) in seveda ‘The Thing’ (ZDA)).

Prva predstavitev modela 181/182 (razlika med modelom z oznako 181 in modelom 182 je vidna samo pri namestitvi volanskega obroča, ker so ga pri modelu 182 vgrajevali na nam tuji ‘britanski strani’ potniške kabine) se je odvila v septembru leta 1969 v soju tedanjih žarometov v Frankfurtu, kjer se je model 181/182 predstavil kot ‘bedingt geländetaugliche’ (pogojno terensko prehodno) vojaško vozilo na tehnološki platformi že uveljavljenega volkswagna (karmann ghia tip 14), ker je imelo to vozilo širšo platformo od serijskega ‘hrošča’. Pri razvoju pa so uporabili še sestavne dele najmanj dveh serijskih volkswagnov. Volkswagen 1500 je prispeval 1,5-litrski zračno hlajeni bokserski motor, ki je na začetku lahko mobiliziral 32 kW (44 KM) pogonske moči, poleg tega pa tudi prednjo premo, inštrumente na kontrolni plošči, sklopko, volanski mehanizem ter 40-litrski rezervoar goriva. Zadnjo premo in 4-stopenski ročni menjalnik so Nemci našli pri tedanjem transporterju.

Volkswagen tip 181/182 se lahko pohvali s portalno dvignjenimi osmi, ki so poskrbele za zadostni odmik karoserije od vozne podlage in posledično dobro terensko prehodnost, čeprav ta relativno lahki ‘jeep’ nima 4×4 pogona. Manj zadovoljive (sploh v današnjih časih) so njegove zaviralne sposobnosti, ker za zaviranje skrbijo štirje zavorni bobni. Komfortna oprema? Popolnoma bedasto vprašanje za tedanje z razumom precej bolj prežete čase, ker se uporabniki s terenskimi vozili pač niso vozili po mestih, marketinški bedariji tipa ‘mestni (urbani) terenec’ (ste se kdaj vprašali, kakšno je in če to sploh je mesto (verjetno je samo kakšen zahojen zaselek …), če se morate po njem voziti s terenskim vozilom?) bi se pa seveda proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja pošteno nasmejali in se ob tem seveda spraševali na kakšnih ‘far-out’ substancah so današnji ‘marketinški strokovnjaki’ in novinarji, ki so to bedarijo sprejeli kot ‘strokovno razlago’ …

Namesto tega so ob opisovanju takšnih vozil raje uporabili razumno besedno zvezo ‘Geländegängige Freizeitauto’ (terensko prehodno vozilo za prosti čas), izrazu primerna pa je bila tudi minimalna zaščita potnikov (PVC streha) v primeru vremenskih nevšečnosti, ker so avtomobil oglaševali kot idealno vozilo za nemške lovce in gozdarje. Ker pa gre za minimalista v pogledu ‘otovorjenosti’ s komfortno opremo, so ta preprost avtomobil hitro vzljubili tudi tedanji hipiji. Kot edino resnično komfortno orientirano opremo modela 181/182 pa velja omeniti vgrajeno dodatno ogrevanje vozila, ki je delovalo samo pri mirujočem vozilu. Nahaja se pod prednjim karoserijskim pokrovom, čeprav je ta model prevzel tudi ‘hroščevo’ klasično kabinsko ogrevanje. Že leta 1970 so temu avtomobilu namenili nov, 1,6-litrski bokserski motor, čeprav ob tem niso povečali pogonske moči. To se je zgodilo šele leta 1973, ko je moč vgrajenega bencinskega motorja poskočila na 35 kW (48 KM) pri 4.000 vrtljajih v minuti ter 100 Nm motornega navora pri 2.000 vrt./min. Vgradnja močnejšega pogonskega sklopa je prinesla tudi namestitev širših pnevmatik (185 SR14, pred tem so nameščali pnevmatike v dimenzijah 165 R15). Za pretikanje skrbi 4-stopenjski ročni menjalnik. Istočasno so v model 181/182 pričeli vgrajevati tudi prednjo premo Volkswagnovih ‘hroščev’ iz serij 1302/1303.

Tako mobiliziran kompaktni 4-sedežni odprti ‘pradedek’ (dolžina: 378 cm, širina: 164 cm, višina: 162 cm, masa avtomobila: 900 kg, največja dovoljena skupna masa: 1.340 kg, obračalni krog: 11 metrov, največja dovoljena masa priklopnika: 650 kg) današnjih Volkswagnovih SUV vozil je lahko ‘drvel’ z največ 115 km/h (0-100 km/h: 30 sekund) in ob vsakdanji vožnji z lahkoto pospravil povprečnih 11 litrov pogonskega goriva na vsakih 100 prevoženih kilometrov. Leta 1969 ste za takšnega ‘terenskega hrošča’ odšteli približno 8.500 nemških mark, ob doplačilu v znesku 435 DM ste bili deležni tudi vgradnje zapore diferenciala. Ob koncu nemške proizvodnje ste za takšen avtomobil odšteli že 14.345 nemških mark, malenkostno več kot za VW 1303 kabriolet (13.845 DM) in občutno več kot za nam, Jugoslovanom zelo dobro znanega ‘hrošča’ 1200 L (8.145 DM). Prvih 16 izdelanih primerkov modela 181/182 so izdelali leta 1968 v Wolfsburgu, kjer je do leta 1974 nastalo točno 57.574 primerkov tega avtomobila. Leta 1974 so proizvodnjo preselili v Hannover, kjer je do leta 1975 nastalo dodatnih 10.629 primerkov. Ob zaključku kariere so ta model izdelovali v mestu Emden (2.323 izdelanih primerkov). Že leta 1972 so ta avtomobil pričeli izdelovati tudi Mehičani, edina razlika med nemškimi in mehiškimi primerki je vidna ob pogledu na zadke, ker imajo ‘Mehičani’ večji par zadnjih ‘Elefantenfuß’ (slonje stopalo) luči. 15.275 izdelanih primerkov modela 181/182 pa je prevzela nemška armada.

Ta avtomobil je bil do leta 1975 zelo priljubljen tudi med kupci v ZDA, za konec njegove ameriške kariere so poskrbeli novi varnostni predpisi v ZDA, ki jih nemško rekreativno delovno vozilo ni moglo izpolniti. V Mehiki so ga izdelovali še leta 1980 (skupno število izdelanih mehiških primerkov: 64.254), čeprav takrat ni več pritegnil prav veliko kupcev (695 prodanih primerkov). Kljub temu je ta avtomobil predstavljal veliko zmago za znamko Volkswagen, ker se Nemci ob razvoju tega avtomobila niso nikoli nadejali tržnemu uspehu, ki ga je ustvaril, ker so kupcem v obdobju od leta 1968 do leta 1980 dostavili točno 140.768 primerkov modela 181/182, nekaj njegovih sestavnih delov pa so kasneje uporabili tudi pri razvoju njegovega naslednika (model iltis), ki je zaslužen tudi za nastanek audija quattro …

 

Priporočamo za vas...