Leta 1969 se je na tedanjem pariškem avtomobilskem salonu pojavil prvi globalno orientirani renault, ki je revitaliziral tedanjo ponudbo serijskih modelov znamke Renault, ker je nadomestil ostarela modela (R8 & R10) ter z družinsko različico (break) zapolnil tudi 10 letno praznino v Renaultovi ponudbi karavanov iz spodnjega srednjega razreda.
Rojstvo te klasične francoske štirivratne limuzine s prednjim pogonom je tesno povezano z dogajanjem na tržišču v Braziliji, kjer so imeli Francozi takrat ameriške partnerje v obliki znamke Willys-Overland. Američani in Brazilci so leta 1958 (približno 4 leta po zagonu brazilske proizvodnje ameriškega jeepa) pričeli izdelovati licenčni renault dauphine, ki je bil do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja zelo priljubljen pri domačih kupcih, čeprav ni sodil med ravno najmodernejše avtomobile. Tega so se v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja pričeli zavedati tudi vodilni pri znamki Willys-Overland, zato so leta 1964 skupaj z znamko Renault zagnali razvoj novega serijskega modela, ki je nosil interno oznako projekt M (Willys-Overland), odnosno projekt 117 (Renault). Končni rezultat tega mednarodnega sodelovanja je renault 12. Posledično je obstajala tudi južnoameriška serijska verzija takšnega renaulta, ki si je z njim delila samo tehnološko platformo in številne sestavne dele, medtem ko so za oblikovanje tega avtomobila, ki je nastal že leta 1967 (dve leti pred renaultom 12 …), poskrbeli v Braziliji. Še pred tem, preden se je projekt M (117) sploh pojavil v serijski različici na brazilskem tržišču, so pri brazilski podružnici koncerna Ford prevzeli brazilske obrate znamke Willys-Overland in tako že leta 1968 lansirali prvega ameriškega ‘forda’ s prednjim pogonom (1968-1978), ki je nosil modelno oznako corcel (portugalska beseda za vranca …). Leta 1969 so predstavili še 2-vratno različico, leto kasneje se je pojavil tudi karavan. Prvi pravi Fordov corcel (druga generacija), ki sorodstveno ni bil prav nič povezan z renaultom 12, se je pojavil šele leta 1978.
Francosko serijsko verzijo prototipnega vozila iz projekta M so ‘splovili’ leta 1969, za dokončno podobo renaulta 12 je poskrbel Robert Broyer, ki je ustvaril rahlo neobičajno oblikovano 4-vratno limuzino (dolžina: 4.340 mm, širina: 1.636 mm, višina: 1.434 mm, medosna razdalja: 2.441 mm, masa avtomobila: 880 kg, rajdni krog: 10 metrov, pnevmatike: 145 SR 13, nosilnost: 400 kg) z rahlo privzdignjenim zadnjim delom strešne konstrukcije ter karakteristično speljanim zadkom, kjer se je nahajal prtljažnik s 356 litri prostornine. Leta 1970 se je klasični limuzini pridružila še klasična 5-vratna break (karavan) različica, ki je v drugi generaciji (1975-1980) modela R12 prejela oznako variable (dolžina: 4.371 mm, masa: 960 kg). Obstajala pa je tudi pri nas v tedanji Jugoslaviji povsem neznana furgon verzija tega modela, ki je nosila dodatno modelno oznako société (1977-1979). Renault 12 so poznali tudi v ZDA, kjer je nosil dodatno oznako routier, ker je imela znamka Renault takrat tudi montažno tovarno v Kanadi (Saint-Bruno-de-Montarville, Quebec). Severnoameriško verzijo (48 kW/66 KM, od leta 1975 s 54 kW/73 KM) so opremili z 1,6-litrskim motorjem od renaulta 16. Na podoben način smo renault 12 kasneje ‘izdelovali’ tudi Jugoslovani v ljubljanskem Litostroju, v Kolumbiji (Renault Sofasa), Argentini, Portugalski, Mehiki, Venezueli, Čilu, Španiji (FASA Renault) in celo v Avstraliji. Licenco za izdelavo renaulta R12 so si leta 1971 omislili tudi Turki (Oyak Renault Otomobil), prav posebno različico (karoserija iz poliestra) so predstavili tudi v tedanji Južni Afriki, vendar se GNW duiker (projekt južnoafriškega nacionalnega avtomobila …) ni nikoli pojavil v serijski proizvodnji. Renault 12 je odigral tudi zelo pomembno vlogo pri motorizaciji Romunije, ker so Francozi leta 1969 Romunom prodali licenco, ki so jo Romuni dobro izkoristili, ker so do zaključka proizvodnje (konec leta 2006) licenčnega modela ustvarili približno 2,3 milijona romunskih kopij. V tem obdobju so Romuni ustvarili tudi nekaj povsem novih karoserijskih različic renaulta 12.
Na začetku so v R12 L/TL vgrajevali samo 1,3-litrski bencinski štirivaljnik, ki je lahko mobiliziral 40 kW (54 KM) pogonske moči pri 5.250 vrtljajih v minuti, ki ga je lahko pognal do največ 144 km/h (0-100 km/h: 17 sekund, povprečna poraba (l/100 km): 10,5), od leta 1972 naprej se je ta motor lahko pohvalil z nekoliko več moči (44 kW/60 KM, največja hitrost: 150 km/h). Leta 1975 smo dobili tudi novo osnovno različico (L) s samo 37 kW (50 KM) pogonske moči, ki je lahko dosegla največ 136 km/h. Obstajala pa je tudi legendarna različica z dodatno oznako Gordini (1970-1974, izdelanih samo 5.188 primerkov …), kjer je vgrajeni 1,6-litrski bencinski štirivaljnik lahko sprostil 83/85 kW (113 KM/ obstaja tudi verzija s 115 KM) pogonske moči pri 6.250 vrtljajih v minuti. S tem pogonskim sklopom je lahki (masa: 980 kg) R12 lahko dosegel največjo hitrost 180 (185) km/h in ob tem lahko osupnil večino lastnikov nekaterih tedanjih BMW-jev in porschejev 912. Športno udejstvovanje s takšnim renaultom je imelo tudi svojo ceno (povprečna poraba (l/100 km): 13). S prihodom nove osnovne verzije v letu 1975 so Francozi izvedli tudi prvo prenovo modela R12, ki mu je prinesla drugače oblikovan nos, drugačna odbijača, spremenjen zadek ter drugače oblikovano armaturno ploščo. Ameriške in avstralske verzije so ob tem prejele tudi drugačen par (4 okrogle luči) glavnih prednjih svetil. Leta 1976 so predstavili tudi verzije z nekoliko razširjeno komfortno opremo. Nad renaultom 12 so bili navdušeni vsi (kupci & novinarji), ker se je na tržiščih izkazal kot zelo uspešen model, samo v Franciji so v prvem letu proizvodnje prodali 200.000 primerkov tega modela, ki so ga od leta 1970 ljubili tudi Nemci (do pomladi leta 1979 se je zanj odločilo približno 132.000 nemških kupcev). Francoska kariera modela R12 se je zaključila leta 1980, po tem, ko so izdelali točno 4.013.209 primerkov tega cenovno dostopnega avtomobila. Dodatnih 450.000 izdelanih primerkov so do konca leta 1994 izdelali v Argentini, medtem ko so Turki ustavili proizvodnjo šele leta 2003. Najdlje pa so seveda vztrajali Romuni.
DACIA
V zgodbi o renaultu 12 pa velja omeniti tudi dva športna renaulta, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega z modelom R12, ker sta oblikovana in zasnovana v tradiciji pravih kupejev (popolnoma drugačna oblika karoserije, manjša medosna razdalja, drugače oblikovana notranjost potniškega prostora, vključno z armaturno ploščo …), čeprav pravila o krajši medosni razdalji Francozi niso upoštevali, posledično sta oba predstavnika 4-sedežnih kupejev). Govorimo pa o legendarnih 3-vratnih kombikupejih (R15 & R17), ki jih Jugoslovani nismo nikoli prav dobro spoznali, čeprav nam R12 in njegovi derivati (dacia) niso bili tuji. Oba, nekoliko krajša kupeja (šibkejši R15 in močnejši R17), sta se pojavila leta 1971 in vztrajala v proizvodnji do konca leta 1979. Močnejši R17 so si kupci lahko omislili tudi v targa različici. Šibkejši R15 so kupcem ponujali ob povezavi z 1,3-litrskim (44 kW/60 KM pri 5.500 vrt./min.) motorjem od limuzine ali pa z 1,6-litrskim bencinskim štirivaljnikom modela R17, ki je lahko mobiliziral 66 kW (90 KM pri 5.500 vrt./min.) pogonske moči. Obstajal pa je tudi R17 TS, ki je v ponudbi nadomestil R12 Gordini. V tem primeru je imel uporabnik na voljo 108 ‘konj’ (79 kW) pri 6.000 vrtljajih v minuti, ki so kupe pognali do največ 180 km/h. V rahlo spremenjeni drugi generaciji (prihod v marcu leta 1976) tega kombikupeja je obstajala tudi različica s samo 72 kW (98 KM) pogonske moči (največja hitrost: 171 km/h). Do zaključka proizvodnje je nastalo približno 210.000 primerkov modela R15 in približno 95.000 primerkov modela R17. Oba je nadomestil kupe fuego, podobno kot je R18 (donator tehnološke platforme za kupe fuego) nadomestil R12.
Renault 17