By V prejšnji reviji smo opisali zgodovino razvoja varnostnih pasov, in čeprav je koncept varnostnega pasu, kot ga poznamo danes, bolj ali manj enak, kot si ga je zamislil Nils Bohlin, (izumitelj tritočkovnega varnostnega pasu), pa so v desetletjih nastale različice iste rešitve.
Varnostni pas je temeljni del varnostne opreme v avtomobilu – brez njega svoj pomen izgubijo vse ostale naprave za zagotavljanje pasivne varnosti. A varnostni pas ni že od vsega začetka sestavni del avtomobilov – njegova zgodovina je dolga dobrih 60 let. Prve varnostne pasove so v avtomobile – po zgledu trebušnih varnostnih pasov v letalih – začeli vgrajevati proti koncu petdesetih let prejšnjega stoletja, a zgolj kot dodatno opremo. Za začetek vgradnje tritočkovnih varnostnih pasov v avtomobile velja leto 1959, ko je švedski Volvo v svoja modela 121 amazon in PV544 začel serijsko vgrajevati tritočkovni varnostni pas, ki je bil pripet na karoserijo avtomobila in je ob trku zadržal voznikovo telo na sedežu. Dosledna uporaba varnostnega pasu med vožnjo zmanjša tveganje za smrtno žrtev za polovico, v podobnem obsegu tudi zmanjša tveganje za hude poškodbe ter za skoraj četrtino zmanjša tveganje za nastanek lažjih poškodb, tako pri voznikih kot pri sopotnikih na sprednjih sedežih.
Danes se pojavlja vprašanje o namestitvi varnostnih pasov v starodobna vozila, sploh na zadnje sedeže, ko se prevaža otroke.
Če sledimo zakonodaji, moramo povedati, da je osnova zapisana v 24. členu Zakona o motornih vozilih (Uradni list RS, št. 75/17 in 92/20 – ZPrCP-E), navezujoč se na 33. člen Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 156/21 – uradno prečiščeno besedilo in 161/21 – popr.). 24.člen ZMV pravi, da je starodobnik vozilo, ki je bilo izdelano pred 30 leti ali več in je ohranjeno ter tehnično vzdrževano tako, da je skladno z originalno konstrukcijsko sestavo in obliko ter se zaradi svojega zgodovinskega in tehničnega pomena ne uporablja za vsakodnevne prevoze.
Varnostne pasove obravnava Zakon o pravilih cestnega prometa, kjer pove, da morajo biti osebe med vožnjo v motornem vozilu na vseh sedežih, kjer so vgrajeni varnostni pasovi, pripete na način, ki ga je predvidel proizvajalec vozila glede na konstrukcijo zadrževalnega sistema.
Varnost otrok med prevozom je deležna posebne pravne skrbi, kot je Direktiva Sveta z dne 16. decembra 1991 o obvezni uporabi varnostnih pasov in sistemov za zadrževanje otrok v vozilih (91/671/EGS).
Če so na vozilu tovarniško vgrajeni varnostni pasovi, morajo biti voznik in potniki pripeti, kot je predpisano.
Če vozilo ob prvi registraciji po tedanjih predpisih ni imelo varnostnih pasov (ali vzglavnikov in ostale opreme), naknadna montaža ni potrebna, ker bi s tem spremenili (posegali v) konstrukcijsko sestavo vozila.
Iz navedenega lahko sklepamo, da je starodobno vozilo brez tovarniško vgrajenih varnostnih pasov dovoljeno uporabljati in prevažati potnike (tudi otroke) izjemoma, za namene obiskov relijev veteranov ali podobnih prireditev. Nikakor pa ne za druge običajne (vsakodnevne) namene. Veliko znamk vozil je že nekoč ponujalo varnostne pasove kot dodatno opremo in se lahko najdejo in uporabijo.
Naprošamo lastnike vozil, da ravnajo v prometu odgovorno, sploh ko so sopotniki otroci. Promet ne moremo primerjati s prometom pred petdesetimi leti ali več, zato so današnja vozila seveda opremljena čisto drugače kot starodobniki. Standardi glede varnosti so se v zadnjih letih zelo spremeni. Vsak, ki uporablja starejši avtomobil se mora že v naprej zavedati tveganja. Obnašati se moramo odgovorno, tako da predvsem ne izpostavljamo otrok.
Zapisal J. Tomc
