By Z letošnjega druženja se vračamo domov kar nekoliko razočarani – organizator namreč ni poskrbel za ponovitev lanskoletnega šova iz Tolminskih korit. Glave imamo cele, kamenje ni padalo …
Šalo na stran! Kot vsako leto je bilo tudi letos odlično. Sproščeno vzdušje, dobra ekipa, čudoviti kraji in obilica pozitivne energije so znova poskrbeli za nepozaben dan. Kot je povedal naš fotograf Bruno, smo kot družba res nekaj posebnega in prav prijetno je biti z nami. Brez naglice in z dobro voljo smo tudi letos raziskovali lepote Tolminskega.
Najprej smo se zbrali na trgu, kjer smo po tradiciji »zmazali« tono palačink in popili hektoliter odlične kave. Primerno okrepčani smo nadaljevali z ogledom Tolminskega muzeja. Spoznali smo pomen okoliških gozdov ter dejavnosti, ki so se skozi zgodovino razvijale v povezavi z njimi. V drugem nadstropju smo si ogledali še ostanke letala iz obdobja prve svetovne vojne.
Pot nas je nato vodila do slikovite vasice Rut, ki leži nad severnimi pobočji Baške grape, na prisojnem južnem pobočju gore Rodice, visoke 1.964 metrov. V središču vasi stojita mogočna večstoletna lipa in župnijska cerkev sv. Lamberta, ki je bila prvič omenjena že leta 1356. Obseg debla znamenite vaške lipe meri približno osem metrov, njena starost pa je ocenjena na več kot 500 let.
V Rutu smo si privoščili daljši postanek, med katerim seveda niso manjkale naše tradicionalne družabne igre. Okrepčali smo se z odličnim pasuljem in jabolčnim zavitkom, nato pa je sledila še podelitev nagrad.
Nagradili smo najmlajšega in najstarejšega voznika ter udeleženca, ki je do nas prepotoval najdaljšo pot. Tudi zmagovalci tradicionalnih iger niso ostali praznih rok, saj so prejeli bogate darilne pakete.
Pozabili nismo niti na našega Darkota, ki je letos dopolnil polnih 40 let. S tem je dosegel starost, pri kateri si je zaslužil čisto pravi certifikat za starodobnika!
Prihodnje leto druženje zagotovo ponovimo. Kam nas bo takrat odpeljala pot, še ne vemo – prepričani pa smo, da nam ob tako dobri družbi ne bo dolgčas, ne glede na cilj.
napisal: Nataša GJ
foto: Bruno Sotenšek
