By Marsikdo se spominja legendarnega vesterna z naslovom ‘The Magnificent Seven’, ki ga je režiser John Sturges posnel leta 1960, precej manj pa je takšnih, ki lahko naslov filma povežejo z aristokratsko znamko Aston Martin, pri kateri je prvotno nastalo samo sedem zelo posebnih in že zdavnaj kultnih ‘fastback’ limuzin.
Zgodba o teh ekskluzivnih 4-vratnih limuzinah znamke Aston Martin, ki bi jih današnji lakaji marketinga opisali kot ‘štirivratne kupeje’, oziroma ‘kupejevske limuzine’, je tesno povezana s prvo generacijo kupe modela DBS (1967-1972), saj je njegov konstruktor (William Towns) na začetku razvoja modela DBS najprej ustvaril 4-vratno limuzino s podaljšano medosno razdaljo (+305 mm), nekoliko višjo strešno konstrukcijo ter višji strehi prilagojeno ‘fastback’ podobo zadka. Razlog za to je bil predvsem v tem, da je smatral, da je transformacija 4-vratnega v 2-vratni avtomobil veliko bolj enostavna kot obratno. Kljub temu se je leta 1967 na tržišču pojavil samo 2-vratni kupe DBS, ki smo si ga kasneje zapomnili predvsem po njegovi vlogi v legendarni TV seriji The Persuaders! (v Jugoslaviji smo to TV serijo poznali pod imenom ‘Tekmeca’), kjer ga je vozil nič manj legendarni Roger Moore.
Za nadaljnji razplet zgodbe o teh posebnih limuzinah je poskrbel kar David Brown, tedanji lastnik znamke Aston Martin, saj mu je bila ideja o takšni ‘fastback’ limuzini izredno všeč. Tako smo že leta 1969 dobili unikatni vozni prototip z oznako ‘Lagonda V8 Saloon Prototype (MP/230/1)’, ki ga je za svoje transportne potrebe uporabljal samo David Brown. Značilnosti tega prototipa so vidne predvsem ob pogledu na sprednji del avtomobila, ki je s štirimi okroglimi žarometi identičen nosu modela DBS, poleg tega je prototipna limuzina prvotno počivala na platiščih z naperami (značilnost 6-valjnih različic modela DBS), kasnejše ‘serijske’ verzije so prejele lahka platišča znamke GKN in nos z drugačno masko hladilnika ter samo enim parom glavnih žarometov. Razlika med prototipom, ki ga je uporabljal David Brown, in kasnejšimi limuzinami je vidna tudi ob pogledu v motorne koše teh avtomobilov, saj je bil v prototip vgrajen ‘samo’ 5-litrski V8 motor, medtem ko so ostalih šest primerkov prvotno opremili s 5,3-litrskimi bencinskimi 8-valjniki, ki so lahko mobilizirali 257 kW (350 KM) pogonske moči. Posledično so takšno Lagondo kasneje (1974-1976), ko so pod patronatom novega lastnika (leta 1972 je Brown prodal znamko ‘nepremičninarjem’ iz družbe Company Developments) izdelali še šest dodatnih ‘serijskih’ primerkov, oglaševali kot serijsko limuzino, ki lahko doseže največjo hitrost 257 km/h.
Vse to pa je imelo tudi svojo ceno, ki je bila seveda astronomska, saj ste leta 1971 v Nemčiji za nov kupe DBS V8 lahko odšteli točno 72.480 nemških mark, medtem ko je bila razkošna in zmogljiva ‘fastback’ limuzina (dolžina: 4.928 mm, širina: 1.829 mm, višina: 1.352 mm, medosna razdalja: 2.914 mm, masa avtomobila: 2.000 kg, kapaciteta rezervoarja za gorivo: 91 litrov + 13,6 litra rezerve, 15-palčna kolesa) ob začetku prodaje (leta 1974) še za 25 odstotkov dražja od kupeja. Za podoben denar (75.314 nemških mark) ste si leta 1971 lahko omislili tudi nov Ferrari 365 V12 GT (2+2 kupe) ali pa dva najdražja tedanja serijska Porscheja (model 911 S targa: 32.900 nemških mark), oziroma 14 povsem novih ‘hroščev’ 1200 (5.045 nemških mark). O kultnem pomenu teh limuzin, ki imajo v današnjih časih tudi dostojne serijske naslednike v obliki modela Rapide V12, pa priča informacija o ponovnem rojstvu ene izmed takšnih limuzin, ker se je leta 2007 pojavila nova Lagonda V8 Saloon s serijsko številko 12008. Gre za originalen izdelek, ki ga pri znamki Aston Martin niso nikoli dokončali. Leta 1998 je ostanke tega avtomobila, ki so jih še vedno hranili pri proizvajalcu, odkupil bogati trgovec (Roger Bennington, lastnik podjetja Stratton Motor Company) in ga ob pomoči sestavnih mehanskih delov modela Vantage (1989) po devetih letih tudi dokončal in ga kasneje tudi predstavil javnosti.
Vrednost posameznega (večino so opremili s 3-stopenjskimi ‘Torqueflite’ samodejnimi menjalniki znamke Chrysler, samo dva sta prejela 5-stopenjske ročne menjalnike znamke ZF) izmed skupno osmih izdelanih primerkov modela Lagonda V8 Saloon je težko določiti, saj poznamo samo trenutne prodajne cene kupeja DBS V8 (1970-1972). Za odlično ohranjenega predstavnika teh aristokratskih kupejev boste v današnjih časih odšteli najmanj 170.000 evrov. Ker pa je ‘4-vratni DBS’ občutno redkejši pojav na cestah, bi bila temu primerno višja tudi nabavna cena.
