By Leta 1969 so se pri znamki Ford začeli ukvarjati s tedaj zelo napredno idejo o razvoju tekmovalnega reli avtomobila s sredinsko nameščenim pogonskim sklopom, ki bi na tedanjih reli pistah lahko ugnal par dominantnih konkurentov (Alpine-Renault A110 & Porsche 911). Toda Ford GT70 na koncu ni mogel izpolniti pričakovanj vodilnih v Dearbornu.
Po tem, ko so Američani z modelom GT40 v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kar štirikrat zapored (1966, 1967, 1968 in 1969) premagali konkurenco na vztrajnostni dirki v Le Mansu, so pri znamki Ford želeli podobne uspehe doseči še v takratnem reli športu. Njihov legendarni Escort namreč v tem obdobju zaradi izredno močne konkurence ni mogel ponoviti uspehov modela GT40.
Zato so se leta 1969 potihoma lotili razvoja tekmovalnega reli avtomobila s sredinsko vgrajenim pogonskim sklopom, ki naj bi Fordu prinesel tudi odmevne zmage v reliju. S tem so pri znamki Ford med prvimi uresničili idejo avtomobila, razvitega namensko za reli tekmovanja. Podoben koncept so nekoliko pozneje zelo uspešno realizirali pri znamki Lancia, kjer so leta 1971 predstavili prvi prototip modela Stratos HF. Ta je Lancii pozneje, v letih 1974, 1975 in 1976, privozil tri zaporedne naslove svetovnega prvaka med konstruktorji.
Leta 1970 se je tako prvič pojavil prototipni Ford GT70 – številka 70 v imenu je označevala leto njegove prve predstavitve. Za znamko Ford ga je oblikoval legendarni italijanski oblikovalec Ercole Spada iz oblikovalske hiše Carrozzeria Ghia, pod konstrukcijo vozila pa se je podpisal Fordov inženir Len Bailey.
»Fordovega Stratosa« so zasnovali z uporabo sestavnih delov, ki sta jih prispevala britanska Fordova modela Zodiac in Zephyr, nekaj komponent pa je prispeval tudi nemški Ford P7. Nosilna platforma in okvir sta bila zasnovana tako, da sta omogočala vgradnjo različnih Fordovih pogonskih sklopov.
Sprva so v GT70 vgradili pogonski sklop legendarnega Caprija RS 2600. Njegov 2,6-litrski šestvaljni bencinski motor so za uporabo v modelu GT70 nekoliko nadgradili, tako da je vozniku ponujal 179 kW (243 KM) pogonske moči, ki se je prenašala na zadnji kolesni par.
Čeprav se je GT70 lahko pohvalil z lahko karoserijo iz poliestra, nizko maso približno 770 kilogramov in všečno obliko, mu to na koncu ni prav veliko pomagalo. Njegov uspeh na reli preizkušnjah je oviralo več dejavnikov: pretežak 2,6-litrski šestvaljni bencinski motor, vzvojno premalo tog nosilni okvir in nezanesljivost nekaterih vgrajenih komponent.
Pozneje so vanj vgradili lažji 1,6-litrski štirivaljni motor Cosworth BDA s približno 147 kW (200 KM), vendar tudi s tem niso odpravili vseh težav.
Na koncu so projekt pokopale predvsem homologacijske zahteve. Za homologacijo bi moral Ford izdelati 500 serijskih primerkov modela GT70, vendar vodilnim v Dearbornu zaradi s tem povezanih stroškov ta zamisel ni bila všeč. GT70 so zato »upokojili«, v reli areno pa se je vrnil Escort.
Nastalo je vsega šest primerkov modela Ford GT70, zadnjega pa so izdelali leta 1972.
Avtor besedila: Marko Miklavc
Uredila: Valerija Golob
