By Tokrat se bomo spomnili nekaterih avtomobilov in njihovih ‘grehov’ v ZDA, ki so v nekaterih primerih pripeljali do ukinitve serijske proizvodnje ali pa celo do potopa avtomobilske znamke, ker imajo ameriški kupci v tem pogledu zelo dober (ne v pogledu pozitivnih občutkov …) spomin.
Leta 1965 je Američan Ralph Nader, legendarni borec za zaščito potrošnikov, v ZDA izdal knjigo z naslovom ‘Unsafe at any speed’, ki je razkrila vse težave tedanjega chevroleta z modelno oznako corvair in tako dokončno zapečatila usodo tega serijskega modela, ki je posnemal tehnološko zasnovo Volkswagnovega ‘hrošča’. Tako so Američani leta 1960 dobili ‘šestvaljnega hrošča’ z zadaj vgrajenim zračno hlajenim bokserskim motorjem ter zadnjim pogonom, ki ga je pestila cela vrsta težav (problematična cestna lega zaradi prelahkega prednjega dela avtomobila (to težavo so poznali tudi lastniki nekaterih NSU-jev …), uhajanje motornega olja iz vseh možnih ‘odprtin’, izpušni plini so si znali utreti tudi pot v notranjost potniške kabine, volanski drog so izdelali iz enega samega kosa, posledično je v čelnem trčenju ‘zelo rad’ prebodel voznika …).
Zadeva spominja na konec prejšnjega tisočletja, ko so Francozi v Evropi predstavili predstavnika C segmenta (citroën xsara) z vodljivo zadnjo premo. Na vseh nemških in tudi ostalih testih so tuji novinarji hitro ugotovili, da je avtomobil zaradi izrazitega opletanja zadka, ki so ga izrecno poudarili ob vsakem testu, primeren kvečjemu za reli voznike, ne pa za običajne kupce. V takratnih tiskanih slovenskih medijih ni te težave opazil nihče, tudi takrat ne, ko so slovenski novinarji s tem avtomobilom opravili test na 100.000 kilometrov. Podobno (»ne vidim, ne slišim in ne govorim«) so se v primeru corvaira odzvali tudi tedanji ameriški novinarji, ki njegovih napak sploh niso opazili. Povsem drugače so se na knjigo odzvali kupci, zato so Američani že leta 1965 predstavili novo generacijo tega modela, vendar je bila škoda pri izgubi ugleda, ki jo je povzročila prva generacija, enostavno prevelika, posledično so pri tej znamki dokončno opustili zasnovo motor in pogon zadaj.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so svoj trenutek ‘slabe slave’ dočakali tudi pri znamki Audi. Njihov model 5000 (severnoameriška različica audija 100/200) ima na vesti 6 človeških življenj ter približno 700 prometnih nesreč, ker naj bi se avtomobili iz Ingolstadta premikali na skrivnosten način, in to celo z lastno voljo (v tem primeru ni šlo za pionirsko delo na področju avtonomne vožnje …). Tako so leta 1987 poročali novinarji tedaj priljubljene TV oddaje ’60 Minutes’ na kanalu korporacije CBS. Čeprav so Nemci kasneje na sodišču uspeli dokazati, da je šlo v vseh teh primerih za človeške napake, ker so vozniki audijev ob vožnji pohodili napačno stopalko, je bila narejena marketinška škoda nepopravljiva. V naslednjih nekaj letih je prodaja audijev padla na skromnih 12.000 primerkov na leto. Pred škandalom so Nemci Američanom vsako leto dobavili po 75.000 primerkov novih audijev.
Naslednji primer je zelo dobro znan vsem, ki smo nekoč živeli na območju Jugoslavije, ker gre za yuga iz Kragujevca. ‘Posel stoletja’ se je po zaslugi tedanjega realsocialističnega vzdušja, ki je žal nagrajevalo tudi slabo opravljeno delo, ter razvajenih kupcev iz zahoda, hitro spremenil v ‘izgubo stoletja’. Leta 1987 so si Američani omislili skoraj 50.000 novih yugov, in to za tedaj neverjetnih 3.990 ameriških dolarjev (prodajna cena posameznega primerka). Vendar so kupci kmalu ugotovili, da realsocialistična in kapitalistična predstava o kvaliteti izdelkov nimata prav veliko skupnega, zato so prodajne številke hitro upadle, yugo pa pogosto kraljuje na različnih lestvicah najslabših avtomobilov vseh časov, čeprav jugoslovanski derivat fiata 127 ni bil tako slab (konstrukcijsko gledano) avtomobil, bil pa je zelo slabo izdelan, povrh vsega so ob izdelavi uporabljali tudi slabe materiale. O tem kako odličen je fiat 127, ki je eden izmed najbolj uspešnih serijskih modelov znamke FIAT, priča tudi malo znana anekdota o razvoju prve Fordove fieste. Ko so Nemci in Britanci razvijali prvo fiesto, so si omislili novega fiata 127, mu odvzeli vgrajeni FIAT-ov motor in vanj vgradili Fordov motor, ki je kasneje premikal serijsko fiesto. S tem ‘fordom 127’ so opravili veliko testnih kilometrov.
Ko smo že pri znamki Ford, se velja spomniti dveh težavnih modelov te znamke, ki sta povzročila prebeg kupcev. Leta 1971 se je v ZDA pojavil kompaktni (za ameriško pojmovanje …) ford pinto, kjer so se konstruktorji odločili za rahlo sporno vgradnjo bencinskega rezervoarja, ki se je izkazala za smrtno past, ker je veliko pintov zelo hitro zagorelo ob naletu kakšnega vozila od zadaj. Še bolj škandalozna je bila tedanja odločitev vodilnih pri znamki Ford, da bodo raje poskrbeli za izplačilo odškodnin ljudem, ki so v teh nesrečah izgubili svojce ali pa utrpeli hujše poškodbe, namesto da bi poskrbeli za precej dražje konstrukcijske spremembe na vozilu, ki bi odpravile požare ob trkih. Drug model, ki je omajal ugled znamke Ford pri kupcih, je SUV model explorer, vendar v tem primeru ni šlo za napako znamke Ford, temveč za težave s pnevmatikami znamke Firestone, ki so bile nameščene na takšnih fordih. Ker se je to dogajalo pred petnajstimi leti, ko sodobni ‘Playstation dodatki’ voznikom SUV vozil še niso omogočali današnjega norčevanja iz fizikalnih zakonov, je veliko explorerjev med vožnjo ob nezadostno napolnjenih pnevmatikah ali pa ob nenadni izgubi pritiska v kateri izmed nameščenih pnevmatik zelo hitro pristalo na boku ali pa na strehi. Dostikrat z najhujšimi posledicami za potnike. Danes boste v ZDA težko našli nekoga, ki je pripravljen kupiti pnevmatike znamke Firestone, ker ji je ta škandal prinesel nepopravljivo škodo …
Podobno usodo so v ZDA doživeli tudi nekateri priljubljeni terenski in SUV modeli znamk Suzuki in ISUZU, predvsem zaradi nekaterih medijev in vladnih organizacij, ki so kupce z različnimi akcijami pridno opozarjali, da SUV vozila niso športni avtomobili, ker premorejo visoko težišče in večjo maso, posledično lahko v primeru težav precej hitreje pristanejo na strehi, sploh v primerih, ko na krovu ni sistema ESP. Tudi v tem primeru je bila izguba ugleda pri obeh znamkah občutna, posledično sta obe znamki kasneje zapustili tržišče v ZDA.
