By Pred kratkim so se v Bologni zaprla vrata enega izmed največjih evropskih sejmov starodobnih in eksotičnih vozil, ki ga je ob koncu letošnjega oktobra obiskala tudi naša majhna 2-članska ‘poluradna’ ekipa.
S prijateljem sva bila nad dogajanjem v Bologni seveda navdušena, ker sva lahko znova v živo občudovala številne znane in manj znane avtomobile, ki sva jih pred tem poznala samo na podlagi fotografij, ker jih na slovenskih cestah in v naših prodajnih salonih ne boste srečali, ker smo na Balkanu ob primerjavi z Italijani v tem pogledu še vedno siromaki in ‘kulturno-tehnično’ dokaj nerazviti. Medtem ko v Sloveniji na kakšnem shodu starodobnikov lahko občudujete dokaj redke avtomobile s prodajno ceno v območju 100.000 evrov, lahko v Bologni vidite občutno dražje avtomobile, za nekatere izmed razstavljenih 4-kolesnih lepotcev so prodajalci zahtevali več milijonov evrov …
Na pot proti Bologni, ki sva jo ob upoštevanju italijanskih prometnih predpisov dosegla po približno petih urah vožnje (vključno z nekaj 20-minutnimi postanki …), sva se iz Ljubljane odpravila z osebnim vozilom, ki ga je v obe smeri upravljal moj dolgoletni prijatelj Aljaž Bole, ki je na sejmu poskrbel tudi za dokumentiranje (fotografiranje) tega navdihujočega izleta v svet avtomobilske preteklosti, medtem ko je meni ponovno pripadla vloga tekstopisca. Tudi letos sem sejem doživljal nekoliko drugače, ker sem bil v preteklih letih ob obisku tega sejma samo simpatizer ‘starodobniškega gibanja’, sedaj se ga udeležujem kot polnopravni član, ker sem si v lanski pomladi omislil lastništvo lastnega 43-letnega starodobnika, čigar nakup sploh ne obžalujem, ker mi je dejansko polepšal in obogatil življenje.
Že ob prihodu na ogromno sejmišče (približno 12 razstavnih hal, sejemski prostor se razprostira na približno 235.000 kvadratnih metrih površin …) v Bologni naju je osupnila količina (po neuradnih ocenah je bilo na pogled postavljenih približno 5.000 avtomobilov, organizator ob tem omenja še nekoliko večje številke (približno 7.000 vozil)) in kvaliteta razstavljenih 4-kolesnikov, pohvaliva pa lahko tudi organizacijo in izvedbo tega 4-dnevnega dogodka, kjer je bilo tudi nekaj modernih eksotov in ‘mladodobnikov’, čeprav teh vozil (predvsem modernih eksotov …) vsi obiskovalci niso sprejeli ravno z navdušenjem, ker moderni avtomobili nimajo kaj iskati na takšni prireditvi. Tudi sejem v Bologni je namenjen predvsem ljubiteljem italijanskih avtomobilov, ker so nekdanji serijski izdelki italijanske avtomobilistične industrije tudi tokrat zavzeli večino razstavnega prostora. Dobro so bile zastopane tudi nekatere francoske avtomobilske znamke (predvsem znamke Citroën, videla sva tudi nekaj lepih peugeotov, manj pa je bilo nekdanjih serijskih izdelkov znamke Renault …), precej manj je bilo letos razstavljenih britanskih (prevladovali so jaguarji in triumphi …) in nemških avtomobilov (večinoma so prevladovali porscheji 911 in 356, videli smo tudi peščico BMW-jev, mercedesov SL in celo nekaj NSU-jev …), samo za vzorec pa je bilo starodobnih predstavnikov vozil iz ZDA (nekaj Fordovih mustangov, par chevroletov ter podobna vsota cadillacov …). Kot posebnost pa velja izpostaviti nastop naših vzhodnih sosedov, ki so v Bologno pripeljali ‘kontingent’ legendarnih izdelkov znamke Lada, med razstavljenimi primerki sva opazila celo legendarnega ‘trabanta’.
Dogajanje na sejmu starodobnikov v Bologni je letos pritegnilo približno 130.000 obiskovalcev, med katerimi je bilo seveda največ Italijanov, veliko je bilo tudi Avstrijcev in Nemcev, srečala sva celo nekaj Nizozemcev, Francozov, Švicarjev ter nekaj Slovencev in Hrvatov. Najbolj me je presenetilo to, da sem lahko občudoval kar nekaj ‘youngtimerjev’ (vozilo, ki je starejše od 20 in mlajše od 30 let …) z manj kot 20.000 prevoženimi kilometri, ki v Sloveniji in na Balkanu, kjer ob prodaji rabljenega vozila šteje samo letnica izdelave avtomobila, seveda nimajo prav nobene vrednosti, medtem ko je pri naših zahodnih sosedih, ki imajo občutno daljšo in bogatejšo avtomobilistično kulturo, tak avtomobil lahko občutno dražji. Tudi tokrat je bilo dogajanje na sejmišču razdeljeno na več različnih prizorišč. V nekaterih halah, ki so jih zavzeli predvsem klubi in organizacije, so bili avtomobili namenjeni samo ogledu obiskovalcev, druge hale in prostor na prostem so zavzeli prodajalci avtomobilov in motociklov, rezervnih delov ter ‘automobilie’ (knjige, oblačila, plakati, posterji, modeli in makete in vse ostalo, kar je povezano z avtomobili …), ogromno je bilo tudi različnih lokalov v halah in na prostem, ki so obiskovalcem ponujali hrano in pijačo. Italijani so bili tudi letos zelo zadovoljni z izplenom sejma, ker ga je v štirih dneh obiskalo približno 130.000 obiskovalcev in obiskovalk, od tega so našteli približno 38 odstotkov tujih obiskovalcev. S finančnim izplenom so bili letos zelo zadovoljni tudi trgovci, ki so na sejmu ponujali starodobne avtomobile. Od približno 4.000 vozil, ki so v Bologni letos iskala nove lastnike, so prodali približno 40 odstotkov takšnih vozil. Kot edino težavo lahko omenim že klasično italijansko pomanjkljivost (neznanje tujih jezikov), ker sem že kmalu po prihodu v Padovo ugotovil, da si lahko moje znanje nemščine in angleščine zataknem ‘nekam’, ker je večina mojih sogovornikov govorila samo italijansko, zato sem se temu s svojim skromnim znanjem tega jezika pač skušal prilagoditi.
Še nekaj informacij o stroških takšnega izleta. Račun za porabljeno pogonsko gorivo bo pač odvisen od vaše potovalne hitrosti ter od vozila, s katerim boste potovali v Bologno. V našem primeru sva za to pot (približno 1000 km v obe smeri) porabila približno 75 odstotno zalogo pogonskih goriv (bencin + plin) v prijateljevem vozilu (dacia sandero stepway). Približno tretjino prevožene poti sem za krmilom sedel jaz, večino prevoženih kilometrov je za seboj pustil Aljaž. K temu morate prišteti tudi nakup dveh dvodnevnih kart (50 evrov po osebi), cestnino (približno 50 evrov za obe smeri), parkiranje v parkirni hiši zraven sejmišča (od 6 ur do 9 ur: 20 evrov) in približno šest ne ravno najbolj potratno odmerjenih obiskov avtocestnih počivališč (cena dveh ‘espresso’ kavic: približno 4 evre), seveda pa sva se z izleta po Italiji vrnila tudi s parom polnih želodčkov. Za napolnitev vašega želodčka s tekočinami in hrano boste na takšnem sejmu odšteli več kot v Ljubljani. Za en hamburger boste na sejmu odšteli 15 evrov, za eno pivo (približno 3 decilitre) vam bodo vzeli še 7 evrov, cena sladoleda pa je bila nižja (2 kepici za 5 evrov …) kot pri nas. Obisk sejma seveda ni mogel potekati brez večernega obiska primerne ‘trattorie’. Midva sva izbrala gostilno z imenom ‘La Perla’, kjer sva za eno res veliko pivo (0,66 l) in eno porcijo testenin po bolonjsko odštela skromnih 16 evrov po osebi.
Eno noč sva preživela (bolj prespala …) tudi v najetem apartmaju v središču Bologne, približno pol kilometra od sejmišča. Čedno opremljen apartma z veliko teraso in ne prav navdihujočim razgledom na sosednje zgradbe so nama Italijani odstopili po plačilu 95. evrov (+ 5 evrov turistične takse) po osebi. V soboto zjutraj sva seveda obiskala tudi klasično italijansko kavarno, kjer naju je navdušilo sproščeno jutranje druženje prebivalcev Bologne, tudi v tem primeru so bile cene zelo razumne (za dva ‘espresso’ napitka sva odštela točno 3,40 evra …). Obisk Bologne sva zaključila tudi z manjšo količino kupljenih avtomobilskih miniatur (predvsem v merilu 1:43), sam sem si omislil tudi nakup ene knjige. V vsakem slučaju je bil sejem v Bologni vreden obiska, že zaradi same atmosfere, poleg tega lahko na takšnih prireditvah v živo občudujete avtomobile, ki ste jih do obiska takšnega sejma poznali samo ‘v pravljicah’, ker jih ob vožnji po Balkanu pač ne morete videti, videla pa sva tudi nekaj vozil, za katere tudi sama sploh nisva vedela da obstajajo, ker so nam tako redki avtomobili pač ušli iz ‘kolektivnega’ spomina.
Takole je zapisla naš član Marko Miklavc na svoji spletni strani Auto e Moto d’Epoca – Bologna: Raj za ljubitelje starodobnikov – Zgodovina – Avto.info, kjer si lahko pogledate še fotografije.
