Začetki japonskega motociklizma

  • od

V letošnjem letu mineva že 113 let od predstavitve prvega japonskega motocikla, ki pa ni nastal pri kakšni izmed danes uveljavljenih motociklističnih japonskih znamk, temveč v obratih podjetja NMC (Nihon Motor Company), kjer je nastalo samo 20 (približno) primerkov legendarnega modela NS.

Za vse to je zaslužen Narazo Shimazu (1888–1973), pravi pionir japonske motociklistične industije, ki je leta 1908 v mestu Osaka ustanovil ‘Shimazu Motor Research Institute’, kjer je pod močnim vplivom tedanjih severnoameriških in britanskih strokovnih publikacij v avgustu leta 1908 ustvaril prvi lastni bencinski motor (1 delovni valj, 400 kubičnih centimetrov delovne prostornine, dvotaktna zasnova), ki ga je vstavil v doma izdelan nosilni jekleni okvir iz sestavnih delov neizdelanih biciklov. Leta 1909, ob predstavitvi modela NS, so Japonci v ta motocikel vgrajevali 4-taktni pogonski sklop, kar je v tistih časih predstavljalo izredno napredno in redko videno tehnološko novost. Nastalo je samo približno 20 primerkov tega aristokratskega motocikla, razlog za njegov neuspeh pa je razviden ob razkritju prodajne cene. Leta 1909 ste za takšen motocikel odšteli takrat astronomskih 250 jenov (ekvivalent 20-letnih plač tedanjega povprečno plačanega japonskega delavca). V današnjih časih ne obstaja niti eden izmed takšnih motociklov …

Leta 1913 se je na japonski motociklistični sceni pojavil izdelek japonske kolesarske znamke, ki jo je ustanovil Eisuke Miyata. Pri tej znamki se s proizvodnjo biciklov ukvarjajo še danes, takrat pa so predstavili japonsko kopijo tedanjega modela britanske znamke Triumph. Te izredno drage motocikle (prodajna cena: 180 jenov) znamke Asahi so večinoma uporabljali samo v nekaterih japonskih policijskih enotah, predvsem kot protokolarna vozila (cesarsko spremstvo). Leta 1933 se je pojavil prvi masovno izdelani japonski motocikel v obliki modela asahi AA, ki so ga izdelovali do konca leta 1939. Ta motocikel je znan predvsem po nosilnem okvirju iz strojno preoblikovane pločevine, posledično je imel tudi sprejemljivo prodajno ceno, ker so izdelali približno 40.000 primerkov. Do danes se ni ohranil nit eden izmed primerkov modela AA, ker jim Japonci zaradi vsesplošne razširjenosti niso pripisovali kakšne posebne vrednosti.

Posebno mesto v zgodovini japonskega motociklizma ima tudi ‘japonski harley-davidson’, točneje licenčni izdelki znamke Rikuo (‘kralj ceste’), ki imajo drugod po svetu mitičen status, ker Američani niso nikoli uradno obvestili ameriške javnosti o sklenjenem licenčnem poslu z Japonci. Novico o tem so Američani izvedeli šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zgodba o sodelovanju se je pričela odvijati že leta 1912, ko so Američani pričeli dobavljati motocikle v deželo vzhajajočega sonca. Ob tem se je večkrat zapovrstjo zgodil svojevrsten paradoks, ker so Japonci pridno uvažali motocikle (predvsem za potrebe cesarske armade), niti enkrat pa ob tem niso naročili kakšnih rezervnih in servisnih delov. Zato so se Američani leta 1924 odločili za ukrepanje in na Japonsko poslali človeka (Alfred Rich Child), da uredi stanje pri japonskem uvozniku (podjetje Nippon Jidoshe KK), ki ga je upravljal japonski baron Okura.

Za preobrat v zgodbi je poskrbel Genjiro Fukui, v tujini šolani Japonec, ki je v tistih časih ustanovil farmacevtsko podjetje Sankyo Pharmaceutical Company. Kot motociklistični navdušenec je ustanovil tudi stransko vejo (Koto Trading Co.) njegovega podjetja, kjer so na svojo roko uvažali ameriške motocikle. Ko se je Alfred Rich Child na Japonskem seznanil s tem človekom, sta nemudoma sklenila nov dogovor, ki je leta 1929 privedel celo do tega, da so Japonci obiskali ZDA, kjer so potihoma sklenili dogovor o licenčni japonski proizvodnji modelov znamke Harley Davidson. V času ‘velike depresije’ je bila to zelo dobrodošla finančna injekcija za ameriško kultno motociklistično znamko, ker so jim Japonci po sklenitvi posla nakazali približno 75.000 ameriških dolarjev. Istočasno so morali Japonci obljubiti, da njihovih licenčnih motociklov ne bodo nikoli izvažali.

 

Leta 1932 so Japonci doma postavili novo tovarno, in to ob pomoči ameriških načrtov in skic, dobili pa so tudi vso potrebno dokumentacijo za izdelavo orodij, s katerimi so lahko proizvajali sestavne dele japonskih primerkov motociklov znamke Harley Davidson. Leta 1935 so Japonci domačim kupcem predstavili licenčni harley davidson 1200 ‘Rikuo’ (‘Road King’), večino izdelanih primerkov (približno 18.000) je kupila tedanja cesarska armada. Leta 1939, še pred tem, ko so nastali (konec leta 1942) zadnji serijski primerki teh motociklov, so se odnosi med ZDA in Japonsko poslabšali že do te mere, da so morala ameriška avtomobilska (znamke Ford, Chrysler in Chevrolet so imele na Japonskem montažne obrate) in podobna podjetja zapustiti Japonsko, posledično so se Japonci lahko nekaznovano lotili množične izdelave kopij raznih tedanjih ameriških motociklov in tudi ostalih vozil. Leta 1947 se je znamka ‘Rikuo’ vrnila na sceno z nekaterimi modeli, vendar je ob uradni vrnitvi (leta 1962) znamke Harley Davidson na japonsko tržišče dokončno ugasnila …

Kot zadnjo tokrat omenjeno posebnost japonske motociklistične industrije velja omeniti motocikel podjetja Meguro Seisakusho, ki je leta 1937 predstavilo model Z97, oblikovan v skladu s tedanjimi evropskimi oblikovalskimi in tehničnimi smernicami. Ta zmogljiv, prestižen in športno orientiran motocikel je do konca leta 1940 privabil približno 850 kupcev. V današnjih časih ga najdete samo v nekaterih privatnih muzejih na Japonskem.